Foto: Rožle Bregar Izak Košir Če jih niste gledali v živo, jih tudi nikoli več ne boste mogli videti. Viktorjev namreč. Ali pač? Hja, bili so, zdaj pa jih ni več.

Tudi v spletnem arhivu MMC so še bili, potem pa so jih na ukaz vodstva RTV Slovenija izbrisali. Odšli so med izbrisane. A kaj so s tem pravzaprav dosegli?

Samo to, da bodo letošnji Viktorji prvič po tistih prelomnih, ki jih je vodil Jurij Zrnec, postali kultni. Iskani. Vroča roba. Vsak, ki je imel pet minut in se malo spozna na računalništvo, kar je danes odlika že vsakega v digitalni dobi živečega sosedovega mulca, si je lahko videoposnetek naložil na svoj računalnik.

Dosežen bo torej ravno nasproten učinek od želenega. Viktorje 2011 (ne, nisem se zatipkal – vsako leto me znova zmoti, da nosijo ime po prejšnjem letu, ker jih podeljujejo za lanske dosežke) si bodo tako izmenjavali prek "nelegalnih" programov za izmenjavo datotek, ključkov USB in devedejev.

Tudi na portalu YouTube bodo, seveda, dokler "lastnik avtorskih pravic" ne najde posnetka in zahteva njegov umik. A ga bodo znova in znova naložili. Pa do vsebine sobotne prireditve, ki naj bi bila po mnenju vodstva nacionalke "izrabljena za politično opredeljevanje in agitacijo", sploh še nismo prišli.

Tudi tisti, ki je niso gledali v živo in niso bili izpostavljeni tej "nedopustni zlorabi", jo bodo zdaj hoteli videti. Ja, to je že ničkolikokrat viden efekt cenzure, prepovedi ali prohibicije.

Če ste v soboto med gledanjem te podelitve medijskih nagrad hoteli imeti še dodano vrednost, pa je bilo dovolj, da ste imeli odprt Twitter in spremljali komentarje #viktorji.

Simultano beganje z očmi z enega zaslona na drugega, pa naj bo to televizijski, računalniški ali mobilnikov, nas vrže v navzkrižni ogenj streljanja mnenj, ki ne neha goreti še dan ali dva po končani prireditvi.

Zdaj pa bo po zaslugi tistih, ki so ga hoteli na hitro pogasiti, gorel in se širil še tedne, mesece in morda celo leta.