Astronavt, ki se v vesoljski postaji ISS premika iz enega prostor v drug prostor, se premika iz ene države v drugo državo. Meje so tu zelo natančno določene, kar pa ne velja za vesolje na sploh. Pojem vesolja je še vedno precej izmuzljiv, kajti v pravnem smislu preidemo v vesolje, ko smo na višini od 80 do 100 km nad površino Zemlje.

Vesolje vsekakor ni območje, kjer bi se lahko prosto gibali. Preden so v vesolje poleteli prvi astronavti, so ga "odkrili" že pravniki. Leta 1958 je namreč Organizacija združenih narodov (OZN) z mislijo na bližajoči se prvi polet človeka v vesolje ustanovila "Komite za miroljubno koriščenje vesolja", ki je za edine legitimne raziskovalce vesolja priznaval posamezne države. V naslednjih letih je bilo sklenjenih več mednarodnih sporazumov, ki so uredili lastniške vidike raziskovanja in osvajanja vesolja. Od leta 1976 denimo ne sme nobena država v vesolje izstreliti satelita, ne da bi o tem obvestila druge države. Sporazumi nalagajo državam tudi odškodninsko odgovornost za spodletele izstrelitve. Če se neka raketa, namesto da bi poletela v vesolje, zruši na vašo hišo, lahko proti tisti državi, z ozemlja katere je bila raketa poslena v zrak, vložite tožbo z zahteva po odškodnini.

Nemški strokovnjak za vesoljsko pravo Michael Gerhard opozarja, da so vsi ti sporazumi potrebni nadgradnje. Opozarja na čedalje več zasebnih satelitov in drugih podobnih objektov, ki jih v vesolje ne izstreljujejo v okviru državnih programov. Gerhard pravi, da bi moral v primeru ponesrečene izstrelitve zasebnega satelita odškodninsko odgovornost nositi tisti, ki je izvedel izstrelitev, ne pa država. "Do zdaj se je le ducat držav z zakonskimi spremembami zavaroval pred posledicami ponesrečenih zasebnih izstrelitev", pravi Gerhard.