Zakaj je pomembno, da otrokom pred spanjem beremo pravljice, smo se v okviru projekta Glas generacije pogovarjali z doktorico socioloških znanosti Vesno Godina Vuk.

"V resnici je knjiga edini medij, ki razvija abstraktno mišljenje. Če otroke vzgajamo tako, da jih posadimo pred ekran in gledajo risanke, to je virtualno realnost, ne morejo razviti abstraktnega mišljenja. Tovrstni mediji te ohranjajo na tem, kar je vidno, to je konkretno mišljenje. Konkretno mišljenje pa je mišljenje, ki ga zmorejo tudi živali," je jasna predavateljica socialne in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Mariboru.

Foto: Žurnal24 Vesna Vuk Godina Sogovornica je kritična do sedanje družbe, ki po njenem prepričanju vzgaja poneumljene ljudi, k čemur v veliki pripomore izpostavljenost tehnologiji že od malih nog.

Ob tem izpostavlja pomen staršev, ki bi se morali zavedati, kaj je cilj današnje socializacije otrok, in ki bi morali v primerih, ko so ti cilji škodljivi za otroke, znati ravnati tako, da škodo, ki jo sodobna socializacija povzroča otrokom, vsaj do neke mere omejijo. Ena od teh strategij je, da otrokom berejo pravljice za otroke, s čimer jim omogočijo, da razvijejo abstraktno mišljenje.

Kako velik negativen vpliv ima tehnologija na posameznike, opaža pri svojih študentih, ki so zrasli ob gledanju televizije in ostalih tehnologij: "Ko sem sama študirala, smo morali pri vsakem predmetu samostojno naštudirati nekaj tisoč strani ali celo nekaj deset tisoč strani originalnih tekstov. Danes imajo študentje denimo učbenik z 250 stranmi, ki ga niso sposobni naštudirati. To jasno kaže na to, kakšne nevrofiziološke poškodbe so doživeli s strani socialnega okolja, v katerem so odraščali. V velikem številu so se nesposobni učiti, pomniti, brati, ter seveda razumeti, kaj berejo." 

Menite, da danes dovolj pozornosti namenjamo temu, da se razvija otroška domišljija?

Mislim, da celo preveč. Pogosta napaka v vzgoji je, da se otroka ne navaja na razlikovanje med dejanskim svetom in svetom domišljije. Če človek ne zna razločevati med resničnostjo in tem, kar sam misli oziroma fantazira, je to lahko zelo nerodno. Recimo, da oseba meni, da je v nečem najboljša, pa to ne drži.

S svojim vprašanjem sem ciljala bolj na dejstvo, da je sedanja družba potrošniško-kapitalistična, in torej ne nudi dovolj prostora za domišljijo.

To je napačno razumevanje današnje družbe. V tej družbi se namreč sistematično prodaja izmišljen oz. domišljijski svet, tako ko gre za podobo telesa in odnose do staršev, partnerja, otrok, kot tudi do seksa, zdrave prehrane in vsega ostalega. V resnici živimo v izmišljenem svetu in ena od težav pri 'koroni' je, da zdaj številne izmišljene dimenzije sveta ne morejo funkcionirati tako kot pred korono, kar ljudje doživljajo kot prikrajšanje. Ljudje prihajajo v stisko, imajo težave pri soočanju z realnostjo brez utečenih praks, ki zagotavljajo izmišljeno doseganje ciljev, na primer brez nakupovanja.

Ena od karakteristik zahodnih družb je, da je rešitev za vsako težavo, ki se pojavi, izmišljena. Z nakupom tega in tega boš dosegel povsem bele zobe, povsem belo perilo, srečno družino, ki se vozi v mercedesu in tako dalje – celotna družba funkcionira na fantazijah, željah oziroma na nerealističnih obljubah, kako je mogoče te želje zadovoljiti. Skladno s tem je tudi enačenje virtualnega sveta z dejanskim svetom. Danes nekateri 'strokovnjaki' odkrito govorijo, da je napačno ločevati virtualni, torej izmišljeni svet, in dejanski svet. Skladno z zgoraj opisano logiko delovanja sodobnih družb je tudi poveličevanje otrokove domišljije. Ljudem danes ne manjka domišljije, ampak sposobnosti soočati se z dejanskim svetom.

Opozorila strokovnjaka "Veliko otrok se bo pritoževalo, se kujalo, poskušalo zmanipulirati starše"

Ampak vendarle je svet pravljic domišljijski. Zakaj je priporočljivo, da se otrokom berejo pravljice?

V resnici je knjiga edini medij, ki razvija abstraktno mišljenje. Če otroke vzgajamo tako, da jih posadimo pred ekran in gledajo risanke, to je virtualno realnost, ne morejo razviti abstraktnega mišljenja. Tovrstni mediji te ohranjajo na tem, kar je vidno, to pa je konkretno mišljenje. Konkretno mišljenje je mišljenje, ki ga zmorejo tudi živali. Po drugi strani nam abstraktno mišljenje omogoča, da si predstavljamo nekaj, česar ni oziroma česar ne vidimo.

Zato vselej poudarjam, da je edini človeški medij knjiga. Oko vidi črko, možgani pa pomen prebranega. Medtem ko na računalniku, tablici, ali televiziji oko vidi točno tisto, kar vidijo možgani. Ni razlike med percepcijo dražljaja in abstraktno podobo, ki nastane v možganih, zato se abstraktno mišljenje ne razvija. Zato je otrokom treba brati pravljice.

Branje pravljic je nevrofiziološka predpriprava za razvoj abstraktnega mišljenja. Ko otrokom beremo pravljico, ne razumejo in si tega, kar mu beremo, ne morejo predstavljati. Zato zahtevajo, da branje določene pravljice čim večkrat ponavljamo.

Med študenti imamo zdaj generacije, ki so zrasle ob medijih, ki onemogočajo razvoj abstraktnega mišljenja, in ko pridejo na fakulteto, pričakujemo določene sposobnosti, za katere domnevamo, da jih imajo. Vendar je realnost drugačna. To je strašen hendikep. Ne le, da si z abstraktnim mišljenjem predstavljamo stvari, ki je ne vidimo, telo lahko na abstraktne predstave celo fizično odreagira, kot da so dražljaji prisotni. Recimo, ko si predstavljamo, da ugriznemo v kislo limono, se nam usta napolnijo s slino enako, kot če bi dejansko ugriznili vanjo. Gre torej za to, da telo na predstavo o predmetu ali osebi reagira enako, kot da bi bil predmet ali oseba dejansko tu. Gre za specifično človeško organizacijo čutov, ki sploh omogoča abstraktno mišljenje.

Stroka pojasnjuje Zanimiv pojav pri mladostnikih

Verjetno pa je pomembno tudi, kakšne vrste pravljic beremo otrokom?

To je logika pedagoške oziroma terapevtske mentalitete, ki je značilna za današnjo narcisistično socializacijo. Danes otroci ne gledajo več Toma in Jerryja, temveč risanke v stilu to je moj prijatelj, to je torta, to je žirafa. Vsebinsko so risanke take, da otroke poneumljajo. Če se samo spomnimo Toma in Jerryja; mi smo vsi navijali za miško in se na ta način učili sočutja, empatije, sovražiti tiste, ki so močnejši oziroma ki hočejo zatirati ... Skozi risanke smo se naučili zelo pomembnih socialnih veščin, celo logike razrednega boja. To danes ni več dopustno.

Foto: Profimedia igranje igric računalniške igrice tipkovnica Otroci imajo danes po drugi strani dostop do najbolj okrutnih računalniških igric, kjer na izrazito sadistične načine pobijajo ljudi. Pri ocenjevanju, kaj je primerno oziroma kaj neprimerno za otroke, gre za veliko hinavščino. Po eni strani dopuščamo igranje okrutnih računalniških igric brez nadzora, po drugi strani pa govorimo o neprimernost Toma in Jerryja.

Kot ste omenili, so otroci dandanes že od majhnega obkroženi s tehnološkimi napravami, pa me zanima, kaj narediti, glede na to, da so jim privlačnejše in pravljicam niti ne želijo niti prisluhniti?

Otrok bo prisluhnil branju, če mu ne boste dali druge opcije. Če mu date tisto, kar mu je lažje in bolj zanimivo, bo seveda hotel imeti to. Ne gre za vprašanje, kaj hoče. Kako pa naj bi pravzaprav vedel, ali ga bolj zanima pravljica, risanka ali računalnik …

... ampak saj ni nujno, da je do tehnologije prišel znotraj družine. Ta je dostopna tako rekoč na vsakem koraku.

Hočem reči, da traja nekaj časa, da otrok postane od česa odvisen. Zato je pravilo, da tako majhen otrok ne bi smel biti več kot nekaj minut na dan, recimo deset minut, izpostavljen taki realnosti. Virtualna realnost in tehnologija, ki jo proizvaja, nevrofiziološko pritegnejo otroka, saj ponujajo bolj čiste in intenzivne dražljaje, npr. barva, ton.

Ko otroka, ki je rasel ob takšnih dražljajih, peljemo v naravo, ga ta ne zanima, saj nebo ni tako modro kot na ekranu, petelin ne kikirika tako, kot je bilo slišati iz ekrana … Ravno zato mu je treba preprečiti dostop do virtualnih realnosti, da mu dražljaji iz dejanskega okolja sploh ostanejo zanimivi. Če je od malega v naravi, je navajen na tako okolje, to okolje ga zanima, zna percipirati in procesirati dražljaje iz tega okolja. Zdaj otrokom že od malih nog dajemo interaktivne igrače, ki otrokovo nevrofiziologijo razvijajo povsem drugače.

Zdravje Skrb vzbujajoči podatki o pojavu, ki je med epidemijo prizadel vse generacije

Če je otrok že od malega odvisen od intenzivnih dražljajev, si lahko le predstavljamo, kaj bo pri petnajstih letih. Tudi zato pa se pri najstnikih pojavljajo različne oblike zasvojenosti – od alkohola, virtualne realnosti, pojavljajo se motnje hranjenja – same strategije izjemno močnih dražljajev. Nekateri starši se sicer zavedajo škodljivosti virtualne realnosti, ampak dajo otroke kljub temu pred televizijo, da imajo mir. Tudi virtualen pouk ni ustrezen. Kot rečeno, otrok ni iznašel virtualnega okolja, mi smo tisti, ki mu ga ponudimo.

Zdi se tudi, da se več staršev poslužuje permisivne in ne toliko avtoritarne vzgoje, ki je bila v ospredju v preteklosti. Dejali ste, da do vas pristopijo starši, ki še vedno spijo z 11-letnim otrokom. Zakaj, menite, je prišlo do tega preobrata?

Ta preobrat je že star, dobro znan je bil že v Združenih državah Amerike 70ih let 20. stoletja. Povezan je z dejstvom, da za današnje kapitalistične družbe posameznik ni več  pomemben kot delavec, ampak kot potrošnik. Otroke je bilo treba začeti vzgajati na način, da bi postali prisilni potrošniki. Ker od sredine 20. stoletja ekonomija deluje znanstveno, so znanstveno proučili tudi to, kaj je treba storiti, da iz otroka naredimo prisilnega potrošnika. To zagotavlja permisivna oz. otroku prijazna vzgoja.

Foto: Profimedia otrok

Vse mora biti po otrokovo, na vsak način je treba poskrbeti, da je srečen. Družina in šola sta organizirani otrokocentrično, stalno se govori, kaj vse otroku škodi. V resnici pa ta vzgoja otroku onemogoča, da bi odrasel. Razvija odvisniško psihološko strukturo in s tem oblikuje otroka v prisilnega potrošnika, ki bo kupoval ne zato, ker stvari potrebuje, ampak iz notranje nuje. Taka vzgoja je predpogoj za delovanje sodobnih ekonomij. V tem ni nič dobrega, čeprav se prikazuje drugače.

Do kdaj je torej priporočljivo, da se z otrokom ukvarjamo pred spanjem in mu beremo pravljice?

Če želite otroka vzgajati kot enakopravnega odraslemu, moram povedati, da kaj takega preprosto ne obstaja. Otrok je v socializaciji bodisi podrejen bodisi nadrejen. Dokler ne razvije moralnega imperativa in v sodobnem svetu ga ne, je za otroka nujno, da je podrejen. Pri normalni socializaciji se je ta proces končal nekje do 6. leta starosti. Otroci okoli te starosti so bili v preteklosti funkcionalno visoko sposobni in samostojni, danes pa si pri teh letih ne znajo samostojno zavezati vezalk, si nadeti kape, zapreti šolske torbe. Pred 150 leti so pri nas živeli kajžarski otroci, ki so stari pet let odšli od doma, in služili na večjih kmetijah. Deklice so skrbele za manjše otroke, fantje pa za živino. Takratni otrok ni bil sposoben poskrbeti zgolj zase, ampak tudi za druge. To se nam danes zdi povsem nemogoče.

Če je otrok že od malega odvisen od intenzivnih dražljajev, si lahko le predstavljamo, kaj bo pri petnajstih letih. Tudi zato pa se pri najstnikih pojavljajo različne oblike zasvojenosti – od alkohola, virtualne realnosti, pojavljajo se motnje hranjenja – same strategije izjemno močnih dražljajev. Nekateri starši se sicer zavedajo škodljivosti virtualne realnosti, ampak dajo otroke kljub temu pred televizijo, da imajo mir.

S sodobno socializacijo delamo iz otrok socialne invalide. Otrok ne more postati samostojen, dokler ne razvije notranjega vodila, glasu, oz. kompasa, ki se mu reče vest. Mi otroke vzgajamo tako, da vesti ne razvijejo. Pri razvoju vesti ne gre za vprašanje let, pri katerih se vest avtomatično pojavi, saj se to ne zgodi. Pomembno je, kako je otrok socializiran.

Danes študentje, stari dvajset let, še vedno potrebujejo naslonitveni objekt, rezervnega starša, in to pričakujejo od predavatelja na univerzi – da bo skrbel zanj, da bo do njega prijazen, da ga bo terapevtiziral … Cilj narcisistične socializacije je producirati otoke, ki nikoli ne odrastejo in ki razvijejo odvisniško strukturo. Za otrokovo odraščanje je nujno, da ima otrok v družini določene zadolžitve, recimo redno kuhanje kosila, odnašanje smeti, naučiti se mora sam zašiti gumb … Danes o tem lahko le sanjamo. To, ali bodo otroci zadovoljni v šoli, ni odvisno le od šole, ampak tudi od otroka samega.

Tudi mladostniki precej manj berejo, bralne navade so vse slabše, kar potrjujejo številne raziskave ...

Sama to pri študentih opažam že vsaj deset let. Ko sem sama študirala, smo morali pri vsakem predmetu samostojno naštudirati nekaj tisoč ali celo nekaj deset tisoč strani originalnih tekstov. Danes imajo študentje denimo učbenik z 250 stranmi, ki ga niso sposobni naštudirati. To jasno kaže na to, kakšne nevrofiziološke poškodbe so doživeli s strani socialnega okolja, v katerem so odraščali. Praktično so se nesposobni učiti, pomniti, brati, ter seveda razumeti, kaj berejo.

S sodobno socializacijo delamo iz otrok socialne invalide. Otrok ne more postati samostojen, dokler ne razvije notranjega vodila, glasu, oz. kompasa, ki se mu reče vest. 

Če primerjam količino snovi, ki so jo bili sposobni samostojno naštudirati študentje prejšnjih generacij z današnjo, je ta padla na okoli deset odstotkov. Pa še pri teh desetih odstotkih, čeprav obstajajo izjeme, ima velika večina s tem težave. Študentje so funkcionalno nepismeni, čemur zdaj pritrjujejo tudi raziskave. Težave so opazne celo pri najboljših študentih. 

Foto: Profimedia Študenti na univerzi Danes študentje v svojih ocenah pišejo, da je profesor nepošten, ker preverja snov, ki so jo morali naštudirati sami. Po njihovem bi bilo pošteno, če bi se preverjala le snov, ki so jo predelali v predavalnicah. Zahtevo po samostojnem učenju razumejo kot nepošteno. Potem so tu še 'strokovnjaki', ki zahtevajo ukinitev vsakega samostojnega učenja, na primer vseh domačih nalog. Če se spomnim svojega šolanja, sem se največ naučila skozi domače naloge, skozi samostojno učenje. Hkrati pa samostojno učenje omogoča, da se učenec nauči nekaj po svoje, nenadzirano. Z ukinjanjem samostojnega učenja torej zmanjšujemo naučeno, hkrati pa onemogočano nenadzorovano učenje. Torej otroke poneumljamo.

Problem nesposobnosti za samostojno učenje izhaja iz šolskega sistema, znotraj katerega se prilagajamo otrokom, npr. s prilagajanjem ocen, pouka, skrbimo, da so v šoli srečni in podobno. Namesto, da bi od njih zahtevali, da organizirajo svoje sposobnosti.

Koronageneracija Slovenski otroci: stanje slabše kot si mislite

Je pa treba vse povedano razumeti v širšem družbenem kontekstu. Danes je v primerjavi s preteklostjo največ izobraženih ljudi, in če bi ti znali uporabiti svoje znanje, bi ukinili vladajoče. V šolskih sistemih se razvija sistematično poneumljanje ravno zaradi ohranjanja elit na oblasti. Danes namreč obstajajo razdelane strategije, kako naj vsem dostopno znanje postane elitam nenevarno. Ena je, da tisti, ki imajo dostop do znanja, tega ne razumejo. Recimo: dela Marxa in Engelsa so dostopna na internetu, ampak kaj to pomaga, če jih bralec ne razume. 

V sedanji družbi se prav tako ne spodbuja razmišljanja s svojo glavo. Veliko je učenja na pamet, brez globjega razumevanja.

Seveda ne. Za ilustracijo se lahko navežem na trenutni čas. Zaradi korone se namreč predavanja in izpiti izvajajo preko spleta, in kolegi na fakulteti se sprašujejo, na kakšne načine bi lahko uredili nadzor pri poteku izpitov, recimo s pomočjo kamer. Sama študentov ne nadziram in dovolim, da ima študent ob sebi vse gradivo. Ti si tisti, ki mu moraš zastaviti tako vprašanje, da bo za odgovor nanj moral prepisano iz učbenika nadgraditi z razmišljanjem in ne bo zadoščalo le to, da snov prepiše iz zvezka ali knjige. Veste kakšne težave imajo študentje? Povedali so, da prvič v življenju kdo od njih zahteva kaj takega. Razlog je preprost: v šolah jih ne navajajo razmišljati, namesto tega jih sprašujejo za mnenje. Mnenje pa ni razmišljanje. Če želiš razmišljati, moraš zadeve naštudirati in jih miselno nadgraditi.