Zaposlitve za določen čas, kot jih imamo zdaj, bi bilo treba po mojem mnenju gladko ukiniti, ker so izigravanja tega instituta prerasla vse meje. Šefi podjetij, namazani z vsemi žavbami, so namreč istim delavcem, potem ko so ti dosegli dveletno dovoljeno kvoto zaposlitve za določen čas, pod nos pomolili drugo pogodbo z navedenim drugim delovnim mestom v istem podjetju, in dveletna kalvarija za določen čas se je začela znova. Še iznajdljivejši so delavce uradno “preselili” v drugo podjetje, ki so ga imeli v lasti, čeprav so delavci ves čas delali v prvem podjetju, in to isto delo, ali pa so delodajalci igrali ping pong z agencijo za posredovanje dela; enkrat je bil uradni delodajalec podjetje, drugič agencija, delo pa spet
vseskozi isto.

A če vlada dela za določen čas že ne more izkoreniniti, naj vsaj odločno postavi meje. Natančno naj določi, kaj pomeni “začasno povečan obseg dela”, ki je pogoj za zaposlitev za določen čas. Zdaj ta “začasnost” prepogosto preraste v večletno potrebo po delavcu in v tako imenovano veriženje pogodb.


Poroka. Skrajni čas je, da vlada te verižice poščipa. Delodajalci naj se raje kitijo z drugim nakitom, recimo s prstani – simboli večne zvestobe (beri zaposlitvami za nedoločen čas). Za testiranje delavcev imajo namreč na voljo številne druge mehanizme: 1) Z zavoda lahko vzamejo brezposelnega in ga en mesec testirajo. Če z njim niso zadovoljni, jim ga ni treba zaposliti, zavod pa jim povrne vse stroške preizkusa. 2) Prihaja malo delo. Torej več kot dovolj fleksibilnosti, tudi za delodajalce.