Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Paradoks. Čim uspešnejša je bila stranka na zadnjih volitvah, tem uspešnejša bo lahko tudi na novih. Zaradi denarja, ki ga je na podlagi minulega volilnega rezultata dobila iz proračuna, bo lahko najemala premetene svetovalce, večje dvorane, lepše poslovne prostore. Financirala bo lahko dražje volilne kampanje. Majhne ali nove stranke brez politične preteklosti pa nimajo privilegija, da bi se napajale pri državnem koritu. Velike stranke tako postajajo vedno večje.

Bogatenje. Ne samo, da je financiranje parlamentarnih strank iz državnega proračuna drago, ampak je tudi nelogično. Vsi poslanci dobivajo plačo, državni zbor, kjer ima vsaka poslanska skupina svoje prostore, pa zaposluje njihove pomočnike. V minulem mandatu je bila aktualna zamisel, da bi strankam prepovedali, da jih z donacijami financirajo podjetja, proračunski denar pa bi jim ostal. Seveda spet samo izbranim, ki so lahko s tem denarjem zagotovile (medijsko) aktivno štiriletno politično delovanje, nato pa še dovolj potratno kampanjo.

Velikokrat se predvolilni spoti snemajo na kredit in se nato plačujejo ravno iz teh rednih proračunskih prihodkov. Najbolj pošteno do vseh plesalcev na političnem parketu bi bilo, da bi lahko stranke za delovanje porabile samo toliko denarja, kot ga zberejo s članarinami. Tako bi se majhni izenačili z velikimi, moč stranke pa bi bila izenačena s številom vernikov, ki bi jih prepričali vsako leto.