Čeprav drži, da je marsikateri zaposleni iz javnega sektorja - še posebej v obdobju draginje - deležen sočutja, pri čemer izstopajo predvsem gasilci in medicinske sestre, pa je splošen vtis, da javnost ni ravno najbolj navdušena nad njihovim permanentnim cepetanjem za višje dohodke, še posebej ne potem, ko je bilo moč v medijih prebrati o plačah, ki jih prejemajo in ki so - milo rečeno - najmanj zelo spodobne, če že ne zelo dobre, še posebej, če jih primerjamo s plačami v zasebnem sektorju. Neto plače nekaterih vojakov, policistov in pravosodnih policistov zlahka dosegajo 2.000 EUR neto, o čemer so lahko pred petimi leti le sanjali. Drži sicer, da se je precej podražilo tudi življenje, a vsekakor ne za toliko, kot so šle gor njihove plače. 

Foto: Saša Despot Boštjan J. Turk V obdobju, ko se v Ukrajini, samo dobrih 1000 kilometrov od Slovenije, soočajo z grozljivimi posledicami vojne, vsakodnevnimi novicami o smrtih svojih najbližjih, porušenih domovih in uničenih eksistencah, si nekateri, ki vidimo tudi širšo sliko tega sveta, ne moremo kaj, da si ne bi mislili, da bi moralo biti vse te javne uslužbence krepko sram, ko prosjačijo za tistih nekaj sto evrov povišice, ob dejstvu, da so njihovi finančni problemi vendarle neznatni. Večina ima zelo solidne in redne plače, imajo za jesti in za piti, topel dom in nasploh zagotovljeno eksistenco. Pa še kaj za zraven.   

Če za primerjavo vzamem vse nas, ki že dolgo delamo v zasebnem sektorju: ne samo, da moramo sami skrbeti za to, da lahko vsak mesec plačamo položnice (kar še zdaleč ni samoumevno), ampak moramo tudi trdo garati, da na čedalje zahtevnejšem trgu ohranjamo našo konkurenčnost. Poleg nujno potrebnih"»obrtnih sposobnosti", ki jih terja vsaka  dejavnost, se moramo priučiti še številnih dodatnih znanj, kot so administracija, planiranje, trženje, oglaševanje, ekonomika, raziskava trga, poslovna komunikacija in še in še. Pri zasebniku bolniška odsotnost ne pomeni, da se bo lahko tedaj, ko bo ozdravel vrnil na svoje delovno mesto in mirno nadaljeval s svojim delom, tako kot je to v javnem sektorju, ampak se bo moral še dvakrat bolj potruditi, da bo obseg poslov spravil na raven, preden je zbolel. 

Ne glede na to, ali smo zaposleni pri zasebnem delodajalcu ali pa delujemo kot samostojni podjetniki ali smo kako drugače samozaposleni, smo bodisi odvisni od poslovne uspešnosti našega delodajalca, bodisi od lastne delovne uspešnosti. "Večnih" delovnih mest, tako značilnih za javni sektor v zasebnem sektorju ni, kadarkoli se lahko zgodi, da delodajalec ugotovi, da je nastopil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.   

Ob vsem tem moramo dobesedno vsak mesec poskrbeti za to, da sploh lahko (ekonomsko) preživimo. Gre za konstantno borbo. Samostojni podjetnik si mora vsak mesec izplačati plačo in tudi vse davke in prispevke. Pa stroške računovodstva in v večini primerov tudi najemnino. Če jih ne plača, hitro sledi izvršba, pri čemer po svoji hitrosti in učinkovitosti še posebej izstopa davkarija. Če se začnejo te izvršbe množiti, lahko podjetnik hitro "zapre trgovino" in se znajde med brezposelnimi.  

Ob vsem tem nam trg permanentno nastavlja ogledalo. Darvinistični koncept preživetja je sestavni del našega "DNK", smo pravi mojstri vzdržljivosti. A vendarle moramo dolga leta graditi ugled preko kvalitetnih izdelkov, storitev in zadovoljnih strank, ki pa ga lahko tudi kaj hitro izgubimo. Ob vsem tem moramo biti zelo previdni pri naši cenovni politiki. Smo predragi? Smo prepoceni? Če mislimo, da je stranka, ki recimo že pet let hodi k nam po pravni nasvet naša za vse večne čase, se krepko motimo. Ne rečem, da bo zlahka odšla drugam, a če bo ugotovila, da je pravnik ali odvetnik iz sosednje ulice od nas cenejši za 20 odstotkov, bo vseeno raje odšla k njemu, pa če bo z našimi storitvami še tako zadovoljna. 

Ne preseneča torej iskriva misel nekega ministra, ki je pred časom dejal, da bi moral vsak podjetnik, ki preživi (!) več let na trgu prejeti zlato medaljo za poslovno uspešnost. Argumentov, da to zares drži, sem zgoraj ponudil celo vrsto. 

No, kako pa kaj živijo naši kolegi in kolegice v javnem sektorju? Ne rečem, da ne delajo, nekateri izmed njih verjetno tudi zelo dobro, a kvalitetno opravljanje dela je pravzaprav edino, kar se od njih pričakuje. Za vse ostalo poskrbi delodajalec. Za to, da redno prejemajo plačo z vsemi dodatki, regres za letni dopust, nadomestilo za bolniško odsotnost … 

Njihov delodajalec mora po zakonu poskrbeti za varno delovno okolje, za malico, za odmore in počitke. V primeru službene poti je javnim uslužbencem na voljo službeno vozilo, dnevnice in potni stroški. Davki in prispevki? Vse to plača delodajalec in to iz sredstev, ki smo mu jih zagotovili (tudi) zasebniki. Skrb za administracijo? Za to poskrbijo kolegi v sosednjih oddelkih. Trženje in oglaševanje? Kaj pa je to?   

Visoke usposobljenosti in pridobljena znanja na preštevilnih področjih, nujno potrebna za to, da podjetnik sploh preživi, se od premnogih javnih uslužbencev sploh ne pričakuje. Nasprotno, znano je, da so nekatera delovna mesta v javnem sektorju dobesedno pisana na kožo nesposobnežem in delomrznežem. In če jih želi potem delodajalec odpustiti, recimo iz razloga nesposobnosti, se bo moral soočiti z goro pravnih sredstev, ki jih ima v tem primeru na voljo odpuščeni, vključno s skoraj brezplačnimi pravnimi storitvami njegovega sindikata. Nasprotno si bo moral odpuščeni delavec v zasebnem sektorju v številnih primerih plačati pravno pomoč iz lastnega žepa.   

No, vidite, zato si večina državljanov, še posebej pa vsi tisti, ki delujemo v zasebnem sektorju mislimo svoje o stavkajočih v javnem sektorju. Mi si namreč štrajka sploh ne moremo privoščiti, saj bi s tem izgubili še en pomemben delovni dan, v katerem moramo zaslužiti našo plačo.  

Verjamemo, da stavkajoči javni sektor živi v mehurčku, ki je svetlobna leta oddaljen od vseh tistih, ki se zavedamo, kaj vse moramo narediti za to, da nam po plačilu vseh plač, davkov, prispevkov, najemnin, materialnih stroškov ipd. ostane mesečno na računu 2.000 EUR neto – toliko kot zasluži denimo šolnik, policist ali referent na nekem ministrstvu. 

Vsem tem gospem in gospodom, delavkam in delavcem, ki so prepričani, da se jim godi strašna krivica, ker prejemajo 300 EUR manj, kot mislijo, da si zaslužijo, bi zato privoščil, da gredo za eno leto delati kot samostojni podjetniki in zaslužiti 2.000 EUR neto. Vsak mesec. Od januarja do decembra. Prepričan sem, da bi jih najmanj 90 % obupalo in se po hitrem postopku vrnilo v njihove varne javne službice, tudi če ne bi nikoli prejeli 300 EUR povišice. 

Bi pa verjetno še vedno štrajkali. Poskusiti velja, saj jih štrajk nič ne stane, kajne?

dezurni@styria-media.si