Nedavno sem zasledila podatek, da le pet odstotkov ljudi, ki se znajdejo na kraju prometne nesreče, začne s postopki reševanja, vsi ostali pa le čakajo na prihod reševalcev. Kaj pravite na ta podatek in zakaj ljudje, ki so priče prometni nesreči, ne ukrepajo?
 
Podatek je katastrofalen, ne vem sicer, ali drži, da pomaga samo pet odstotkov ljudi, je pa res, da se več ljudi odloči ne pomagati kot pa pomagati. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da nas kličejo ljudje, ki se vozijo mimo in ko vprašamo, koliko je poškodovanih v avtu in kakšne so poškodbe, tega ne vedo.

Kaj je razlog, da se ne ustavijo?

Razlaga je popolnoma logična: strah jih je, ne znajo, ne upajo ali pa nočejo. Zakaj je tako? Zaradi tega, ker jim ni omogočeno, da bi obnavljali znanje prve pomoči, niti to ni obvezno. Če bi država določila, da je enkrat na pet let potrebno znanje prve pomoči obnovit in to omogočala, brezplačno ali z manjšo participacijo, bi zagotovo dvignili nivo pripravljenosti ljudi, da pomagajo.

Kakšno škodo lahko naredimo, če ne znamo pa vseeno skušamo pomagati?

Ko gre za prometne nesreče, je stvar velikokrat delikatna. Imamo pa ogromno srčnih zastojev pri katerih bi lahko ljudje s preprostimi ukrepi rešili človeku življenje. Najbolj narobe je, da ne naredimo nič.
Odstotek ljudi, ki so pripravljeni pomagati, bi morali dvigniti na višji nivo. Za to zavzemamo na tak način, da smo v osnovnih šolah začeli uvajati usposabljanje za oživljanje z uporabo avtomatskega defibrilatorja. Te aparature so široko dostopne po Sloveniji, lahko bi jih sicer bilo še več, predvsem pa bi morali ljudi usposobiti za uporabo. Če bomo začeli pri otrocih in nadaljevali pri aktivni populaciji, tovrstno znanje lahko izboljšmo. Z akcijami, kot je današnja (Dan za varen avto v Mariboru) ljudem ponudimo možnost seznanitve, vendar ne naredimo konkretnega koraka naprej.

Poglejmo konkreten primer, pred sabo imamo človeka s srčnim zastojem, prvi avtomatski defiblirator pa je oddaljen 1500 metrov. Kako naj ukrepamo?

Če smo sami, takoj pokličemo na 112, povemo za kaj gre in nato po navodilih pričnemo oživljanje, V prvih minutah je najbolj pomembno, da izvajamo stise prsnega koša, tudi, če nismo prepričani v izvajanje umetnega dihanja ali imamo kakšen zadržek. To izvajamo dokler se z bolnikom nekaj ne zgodi, najboljše, če začne dihati, ali do prihoda pomoči.

Če pri bolniku nismo sami, prva oseba, ki ugotovi, da oseba na tleh ne diha, začne s stiski prsnega koša, druga oseba steče po avtomatski eksterni defibrilator (AED).  Četudi je oddaljen dober kilometer, bo verjetno prispela prej, kot ekipa prve pomoči, ki je morda že na drugi intervenciji. Prisotni, ki so še tam, lahko izmenjaje stiskajo prsni koš in s tem zelo izboljšajo možnost preživetja bolnika. .

Kako pravilno potekajo stisi prsnega koša?

Najprej je potrebno ugotoviti, ali se oseba odziva in ali pravilno diha. Če ugotovimo, da ne diha,  izberemo mesto masaže, ki je na sredini prsnega koša. Četudi osebe takrat še ne slečemo, lahko zatipamo prsnico in na spodnji polovici prsnice začnemo pritiskati s peto dlani. Roke iztegnemo in se nagnemo naprej, da so roke navpično in pritiskamo v globino tretjino debeline prsnega koša te osebe. Pri odraslem človeku je to pet do šest centimetrov, pri otroku ali drobni ženski pa to štiri do pet centimetrov. Stise izvajamo enakomerno, odločno, s frekvenco 100 do 120 stisov na minuto, vse do trenutka, ko se nekaj zgodi z bolnikom, ponavadi odpre oči, dvigne roke, se premakne...

Kakšna je verjetnost, da se to zgodi?

Kadar je vzrok za zastoj srca zapora v dihalni poti, kar je najpogosteje pri otrocih, potem smo lahko zelo hitro uspešni. Tujek je potrebno vzeti iz ust. Pri otroku najprej izvedemo pet vpihov, nato minuto ali dve izvajamo stise prsnega koša izmenjaje z umetnim dihanjem, po dveh minutah preverimo dihanje in šele nato pokličemo 112.

Pri odraslih je pogosteje vzrok v samem srcu, takrat nujno potrebujemo defibrilator. Najprej s stisi srca potiskamo kri v možgane in tako kupujem o čas za ekipo nujne medicinske pomoči ali avtomatski defibrilator.

Kako pravzaprav ugotovimo, da gre za zastoj srca?

Pravzaprav ni potrebno ugotavljati, za kakšen razlog gre, zanimati nas mora, ali se bolnik odziva oziroma ali diha. Dihanje je najbolj zanesljiv znak, da srce deluje. In če srce ne deluje, oseba ne diha normalno. Hropenju, smrčanju in grgranju podobni zvoki, ki so v prvih minutah še prisotni, niso normalno dihanje in so znak zastoja srca. Prvotno nas zanima dihanje. Če oseba normalno diha in se ne prebudi, ko jo tresemo in kličemo, jo obrnemo na bok in čakamo do prihoda reševalcev in spremljamo dihanje. Zgodi se lahko, da dihanje zamre. Takrat moramo osebo obrniti na hrbet in začeti s stisi prsnega koša.

Koliko je bolnikov, ki so jim ljudje s hitrim odzivom rešili življenje?

Te statistike za Slovenijo ni, kot tudi ni registra srčnih zastojev. Lahko pa povem za Koroško in za mrežo javno dostopnih defibrilatorjev: v zadnjih letih so približno 50-krat uporabili te aparate in rešili sedem življenj. To je vsekakor neprecenljivo. Uspešni so tudi povsod drugje v Sloveniji, kjer se aktivno ukvarjajo z nameščanjem javno dostopnih AED-jev in z usposabljanjem ljudi ter seznanjanjem javnosti, da je to zelo potrebno in da ni tako zelo zahtevno.

Če dobimo defiblirator prvič v roke, ga bomo znali uporabljati?

AED je, kot pove že samo ime - avtomatski defibrilator - samodejna naprava s katero ni mogoče škoditi bolniku, na katerega jo namestimo. Aparat prepoznava srčni zastoj in omogoča sunek električnega toka samo v trenutku, ko gre za migetanje srca in je ta sunek lahko učinkovit. Pri vseh drugih stanjih aparat ne omogoča in ne dovoli sunka električnega toka, tudi če bi nehote želeli sprožiti sunek. Samo, ko je zares potrebno, se naprava sproži, sicer ne.

Na kak način nastaja mreža AED, kako se širi?

Trenutno je mreža defibrilatorjev v rokah civilnih iniciativ, posameznikov, podjetij in zasebnikov, ki se odločijo kupiti tak aparat, ga namestiti ali dati javno dostopnega. Na Koroškem je bilo v zadnjih letih nameščenih 86 javno dostopnih naprav, po celi Sloveniji jih je več kot 900, vendar niso vsi javno dostopni. Pobuda iniciative AED je, da bi vse AED, ki so v Sloveniji registrirani, dali v javno uporabo.

Kje je najbolje, da so AED za javno uporabo nameščeni?

Vsekakor tam, kjer je velika frekvenca ljudi, torej prireditveni prostori, športne dvorane, nakupovalni centri ... ter umaknjena naselja, do koder potrebuje ekipa nujne medicinske pomoči več kot deset minut. Tam so nujno potrebni, da lahko očividci, mimoidoči ali svojci ukrepajo še pred prihodom reševalcev. Če do prihoda reševalcev nihče ne ukrepa, po desetih minutah praktično nimamo več možnosti rešiti takega človeka, ne da bi imel posledice. Po štirih do petih minutah brez kisika, so že posledice na možganih, to pomeni, ko oseba leži na tleh in ji nihče ne pomaga. Zato je res poudarek na tem, da sekunde rešujejo življenja in da je treba ukrepati čim prej, čim bolj odločno in čim bolj vztrajno. Če po eni minuti ni rezultatov, ne smemo kar odnehat, ampak vztrajno in enakomerno in s čim manj prekinitvami izvajati stise prsnega koša pri osebi, ki se ne odziva in ne diha.

Če bi mi na Žurnalu hoteli imeti defiblirator, ga torej lahko kupimo?

Aparati stanejo od nekaj manj kot tisoč evrov pa tja do tri, štiri tisoč evrov, če govorimo o avtomatskih defibrilatorjih. Paleta ponudbe je res široka. Aparat kupite in ga lahko imate v pisarni, ni nobenih določil, da bi moral biti javno dostopen, vendar treba se je zavedati, da ga sami na sebi ne moremo uporabiti. Potrebujemo nekoga, ki ga bo uporabil na nas ali mi na njemu. Zgodi pa se lahko zastoj srca kadar koli, kjer koli in komur koli.

Vrniva se zdaj nazaj k prometnim nesrečam, torej nesrečam, ko ne gre za zastoj srca. Kakšna je pravilna reakcija, če smo očividec nesreče?

Vsekakor je potrebno najprej varno ustaviti nekje ob cesti, da ne motimo oziroma ogrožamo prometa in zavarovati kraj nezgode. To je prvi ukrep, nato pokličemo 112, skušamo zbrati podatke o številu poškodovanih, kakšne so pribljižno poškodbe, če je to možno in lokacijo, kje se nahajate. Lahko se zgodi, da sploh ne vemo, kje smo, od enega do drugega kraja na sredini, na neki stranski cesti ... skratka, čim bolj natančno skušamo opisati vse to. Po navodilih dispečerja lahko že marsikaj storimo.

Voznika, ki je v avtu neodziven, pa ni vidno poškodovan, če ne diha, izvlečemo iz vozila in začnemo oživljati na ravni trdi podlagi, kolikor je mogoče. V primeru poškodb, če je oseba vkleščena, je seveda zaradi takih okoliščin marsikaj nemogoče, lahko pa zaustavimo krvavitev. To je nekaj, kar bo moral znati vsak: z gazo iz kompleta prve pomoči pritisnit na krvavečo rano in s tem zaustaviti krvavitev in sprostiti dihalno pot. To lahko naredimo v vsakem primeru, tudi če je oseba vkleščana v vozilu. Pri poškodbah hrbtenice je zadeva seveda veliko bolj kočljiva. Če se oseba odziva ali toži za hudimi bolečinami, je načeloma ne premikamo, dokler ne pride strokovna pomoč.

Kako prepoznamo poškodbo hrbtenice? Ravno to, da bi človeka s poškodovano hrbtenico še bolj poškodovali, ljudi najbolj skrbi.

Mehanizem same poškodbe govori o tem, kaj bi lahko bilo. Hude bolečine v predelu hrbtenice, mravljinčenje v okončinah, nezmožnost premikanja rok, nog ali pa celo, da poškodovanec navaja, da ničesar ne čuti. Kadar je poškodovanec nezavesten in diha, ga pustimo, poskrbimo, da je sproščena dihalna pot in kot rečeno, smo pozorni na krvavitve. Če ni vidnih poškodb, se oseba ne odziva in ne diha, jo izvlečemo iz vozila, sicer ne. Takrat, ko oseba ne diha, ne razmišljamo o hrbtenici pač pa o tem, da je njegovo življenje ogroženo in če ga ne bomo oživljali, ne bo mogel preživeti.

Prej ste bili kritični do možnosti obnavljanja znanja iz prve pomoči oživljanja.

Slovenija nima zakonskega določila, po katerem bi morali obnavljati ta znanje, čeprav nas je  večina voznikov in v prometu hitro pride do nezgode, v nakupovalnem centru do srčnega zastoja, epileptičnega napada ... Vsi osnovni pristopi so zelo preprosti vendar če že dolgo o tem nismo nič slišali, smo negotovi in raje stopimo stran, bojimo se tožb, preprosto bi bilo to, kot je obvezno za mlade voznike, da v prvih dveh letih morajo opraviti trening varne vožnje ali povratniki, tako bi skupaj z varstvom pri delu, ki ga je treba obnavljati, lahko obnavljali prvo pomoč v nekem skrajšanem obsegu ur.  V enem popoldnevu bi lahko obnovili znanje ukrepanja ob nujnih stanjih in pa krvavitvah in poškodbah.

Ste se o tem pogovarjali s pristojnim ministrstvom?

Večkrat smo bili na ministrstvu za zdravje, kjer pa ni pravega sogovornika, se pa Rdači križ z novim predsednikom zavzema za to, da bi ta znanja začeli obnavljati. Lahko povem za Koroško, tam že od leta 2011 redno usposabljamo učence osmih in devetih razredov osnovnih šol in pa dijake prvih letnikov za oživljanje. Povedati moram, da je odziv otrok izjemen, v nekaj letih se veliko naučijo in redno obnavljanje usposabljanja daje dobre rezultate. Kot pravi pregovor, vaja dela mojstra in mojster dela vajo.

Kako to, da ne najdete pravega sogovornika?

To težko rečem. Že v okviru koronarnega kluba mežiške doline, ki se s tem ukvarja na Koroškem, smo bili večkrat na ministrstvu za zdravje, vendar pravega sogovornika nismo našli.

Koliko življenj bi lahko rešili, če bi bili ljudje bolje usposobljeni?

Ocena je, da bi v EU lahko rešili 300 tisoč ljudi letno.

Kakšna pa je sicer pripravljenost ljudi, da bi se izobraževali glede uporabe defibrilatorjev?

Zelo visoka, samoiniciativnost, humanitarnost, dobrodelnost je folklora v Sloveniji in menim, da se država na nek način na to zanaša. Če pogledamo gorsko reševalno službo, ki je delno prostovoljna organizacija in prostovoljne gasilce, ki so po mojem mnenju edini sistem v Sloveniji, ki deluje - vse to je na prostovoljni bazi, medtem, ko zdravstvo, sodstvo, šolstvo škriplje, ker ni pravih usmeritev.

sergeja.hadner@zurnal24.si