Koliko let vam manjka do konca študija?
Le en mesec.

Se vam zdi sporno, da boste predsednik Šosa brez statusa študenta?
Status študenta imam. Vpisan sem na vzporedni študij in sem že izpolnil pogoje za drugi letnik. V naslednjem študijskem letu pa se nameravam vpisati na podiplomski študij.

Nekateri direktorji entitet Šosa, torej študentskih organizacij univerz, pa niso študenti. Se vam zdi to pravilno?
Direktor mora delati po navodilih predsedstev in študentskih zborov kot najvišjih organov entitet, ki so izključno študentski. Direktorska vloga je vedno bila poslovodna in profesionalna. Glede na obseg in odgovornost dela se mi to zdi logično in pravilno.

Zakaj imajo študentski predstavniki majhen ugled med študenti?
Ugled je povezan s prepoznavnostjo na zunaj. Politična participacija, katere posebna vrsta je tudi študentsko organiziranje, ima na splošno majhen ugled. Na žalost se premalo presoja o stvareh, ki so dobre. Naša naloga je, da povečamo ugled študentske organizacije z dobrim in vzornim delom. In tega se ne da narediti čez noč.

Kot predsednik Študentske organizacije Univerze v Mariboru (Šoum) ste bili eden od najglasnejših akterjev kampanje proti malemu delu. Podpirate nov zakon o študentskem delu?
Čeprav na prvo žogo malo delo in trenutni predlog zakona o začasnem in občasnem delu dijakov in študentov z lahkoto primerjamo, med njima ni nobenih podobnosti. Zakon o malem delu je anomalije znotraj študentskega dela širil na upokojence in brezposelne. Sistemsko ni uredil ničesar. Trenutni predlog vsebuje princip vsako delo šteje; študentom bodo priznana pokojninska in invalidska zavarovanja, omejena je najnižja urna postavka ter vzpostavljena evidenca študentskega dela, v katero se bodo zapisovale izkušnje, ki jih bo študent lahko dobil kot uradno listino. Ne samo, da ga podpiramo, od začetka smo dejavno udeleženi v proces priprave.

Številnim študentom ni všeč, da bo šel denar za prispevke iz njihovih dohodkov.
To je bil naš osnovni pomislek. A zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju je sistemski zakon, znotraj katerega se tega področja ne da urediti drugače za nobeno od oblik dela. Študentsko delo žal ne more biti izjema.

Šos je dal zeleno luč zakonu o visokem šolstvu, ki mu študenti očitajo, da po ovinkih uvaja šolnine.
Šolnine se ne uvajajo. Se pa drastično omejuje eksces, ki se zdaj dogaja z izrednim študijem. Iz osnovne oblike, da je to študij ob delu, se je ta razrasel v to, da so nekateri programi v celoti izredni. Fakultete si s prihodki od izrednega študija krpajo luknjo, ki nastaja zaradi zmanjševanja financiranja s strani države. Zdaj se bo uvedel princip, da se bo na podlagi odstotka od redno vpisanih študentov razpisal odstotek plačljivega študija. Največ 40 odstotkov plačljivih mest je sicer za Šos previsoka številka, saj si želimo omejitev pri 20 odstotkih.

Kako si razlagate, da enotna evidenca eVŠ, ki naj bi preprečila fiktivne vpise, še vedno ne deluje v celoti?
Šos je eVŠ dejavno podpiral skoraj deset let. Z oktobrom fiktivni vpis tudi zaradi teh prizadevanj ne bo več mogoč.

Zakaj šele zdaj?
Včasih sta bili za šole odgovorni dve ministrstvi z dvema bazama. Da se ju v 21. stoletju ne da združiti v eno – še posebno če sta v isti stavbi –, si ne moremo razlagati drugače, kot da za to ni bilo prave politične volje.

Je pa tudi res, da fiktivni študenti to praviloma niso iz užitka, ampak nuje.
Res je. Če fiktivnim študentom ne bi omogočali vpisa in s tem reševanja socialnega položaja, bi namesto problema ministra za izobraževanje postali problem ministra za socialo. Vemo, kam bi se selili iz šole – na zavod. In tam si ne morejo sami nič pomagati, ker vemo, da je na zavodu 33.000 brezposelnih mladih. Vseh brezposelnih je 130.000, služb pa 700.

Kakšen je proračun Šosa?
Na prvi pogled velik, saj znaša 9,2 milijona evrov. Vendar se denar deli med 57 študentskih klubov ter študentske organizacije ljubljanske, mariborske in primorske univerze. Za delovanje in dejavnosti ima Šos na voljo pet odstotkov tega denarja.

Menite, da študentske organizacije univerz s tem denarjem ravnajo smotrno?
Pri pripravi proračuna in financiranju vseh projektov so avtonomni, nadzorni organi znotraj teh ustanov pa morajo presojati, ali je denar pravilno porabljen. Tu je ogromno dobrih projektov, ki jih ne financira nihče drug, kot so projekti za socialno ogrožene, študentske družine, invalide, socialo in izobraževanja. In bojim se, da bo teh vse več.

V javnosti se je veliko govorilo o etično spornih projektih študentskih organizacij univerz, o jadrnicah, spornih pogodbah, hotelih. Kako gledate nanje?
To logično v javnosti sproža burne razprave. Gre pa za projekte, za katere se odločajo entitete, ne Šos. Če je kaj narobe, naj se odgovorne tudi sankcionira. Ni prav, da kritika posplošeno pada na Šos in študentsko organiziranje.

Imate pa verjetno svoje mnenje o tem.
Denar mora biti porabljen namensko in biti usmerjen v študente. Če so kje znaki prekrškov, morajo biti po uradni dolžnosti predani ustreznim organom. Znotraj Šosa so bile vse te zgodbe predmet revizije na nadzorni komisiji Šosa. Večina projektov se je kljub burnim odzivom izkazala za dobre.

V kolikšni meri gre pri proračunu Šosa za stroške dela in koliko denarja namenite za projekte?
Za administrativne stroške namenimo največ 85 odstotkov sredstev. Na Šosu združujemo projekte vseh entitet. Smo pa tudi krovna organizacija, ki mora zastopati interese študentov v odnosu do države. Veliko energije gre zato v pripravo vsebine in argumentiranih predlogov. Moje največje razočaranje je, da Šos na večino takšnih sestankov s pristojnimi v državi pride bolje pripravljen od njih.

Zaradi upada študentskega dela upada tudi proračun Šosa. Kako se bo to poznalo na dejavnostih Šosa in njegovih entitet?
Usmerjeni bi morali biti na projekte visokega šolstva, sociale in študente. Vloga entitet je tudi, da se prednostno usmerijo na to, kaj študenti hočejo, in temu prilagodijo svoje dejavnosti.

So to zabave?
Morda so včasih bile, zdaj pa je to povečano financiranje projektov socialne narave, od enkratnih socialnih pomoči, subvencij za študentske družine do zastonj ali ugodnih izobraževalnih tečajev. Ker Šos dela predvsem na vsebinah, se nam bo zmanjšanje manj poznalo.

Študentski servisi pa vas ne motijo?
Z vidika študenta mi je vseeno, kdo mi da delo, le da mi ga da. Posredovalec del dobi koncesijo ministrstva. Če kaj ni v redu, je ne dobi več.

Šos komunicira predvsem z ministroma za izobraževanje in delo. Kako ocenjujete njuno pripravljenost za dialog s študenti?
Dva najpomembnejša zakona za Šos naj bi bila sprejeta do poletja. Šos je pri obeh sodeloval od začetka. Veliko naših predlogov je bilo upoštevanih, veliko jih še imamo. Dialog z ministroma bom ocenjeval na podlagi slednjega. Pripravljenost na dialog je premalo. Študenti zahtevamo dejanja, ne besed.

Ko smo ravno pri ministrih, Ivan Svetlik, zdajšnji rektor ljubljanske univerze, je bil kot minister za delo vaš nasprotnik med kampanjo proti malemu delu. Vam je kaj zameril, da ste mu uničili zakon?
Še danes pri malem delu vidim velike slabosti. Trdno sem prepričan, da vsi vsebinski argumenti Šosa še danes stojijo. Mislim, da je zamero tudi rektor Svetlik s časovne distance pozabil. Računam in verjamem na korektno sodelovanje z njim.

Koliko denarja študent, ki ne živi doma, potrebuje na mesec?
Na žalost preveč. Najbolj je odvisno od tega, kje živi. Bivanjske zmogljivosti so boljše, a veliko jih še vedno živi pri zasebnikih in so podvrženi plačevanju previsoke najemnine. Najslabše je na Primorskem, kjer sploh nimajo študentskih domov.

Hkrati se nižajo subvencije za zasebnike.
Tako je. Vemo, kakšne so cene na Obali in v Ljubljani. Tudi študij. Literatura in vpisni stroški so daleč od tega, da bi bili brezplačni. Pri prehrani je vloga subvencij ključna, a vseeno se skupni stroški gibljejo nad 500 evri.

Od kod potem stereotip o privilegiranih študentih?
Morda od starejše generacije, ki ima lepe spomine na študentske čase in na nas gleda, kot da nam nič ne manjka. Je pa to zelo daleč od resnice. Velikokrat se pozablja, da se mladi nimamo česa veseliti. Če končaš študij, se preseliš nazaj domov, do 32. leta je aktualen hotel mama. Če slučajno dobiš službo, ne moreš sanjati o varnosti za 30 let. Vprašanje vsakega posameznika je, ali to hoče, a za nas to ni niti na mizi.

Vaša predhodnica je po koncu mandata kandidirala za eno od strank. Se vam to zdi sporno?
To je bila njena osebna odločitev. Vlada je naš sogovornik, ne glede na to, kdo je v njej. V Sloveniji je celo velika verjetnost, da se bosta v mojem mandatu zamenjali dve. Po študentski ustavi mora biti vodstvo Šosa apolitično. Politični apetiti po študentskih predstavnikih pa so bili, so in bodo. Žal.

Šos od kamenjanja parlamenta ni organiziral nobenega protesta. Ste se tej taktiki odpovedali?
Šos je proteste vedno zagovarjal kot zadnje sredstvo, ko propade dialog. Šos se temu ne odpoveduje, pogoj, da se ne zgodijo, pa je dobro sodelovanje in to, da se ministri ter predsednica vlade držijo obljub, ki jih dajo mladim. Šos odgovorno in proaktivno sledi tem ciljem v korist študentov in bo, če bo potrebno, v skrajni sili šel tudi na ulico.