Konec septembra je bil zaključen program za prvo skupino postcovidnih bolnikov. V kakšnem stanju so bolniki prišli v vaš center na rehabilitacijo?
Najprej smo opazili, da so brezvoljni, nemotivirani. Ta postcovid simptom se razvije, ker ljudje izgubijo tisto, kar so prej imeli, gibljivost, moč … Ko smo jih videli prvi dan, je bilo, kot da sploh ne vedo, zakaj so tam in kaj potrebujejo. To so bile osebe, stare 20, 30, 40 let, ki so pred boleznijo prehodile več kilometrov dnevno, po covidu pa niti desetih metrov po ravnini niso zmogli, kaj šele po stopnicah. Slabši je bil tudi spomin, pojavljale se se blokade, ki jih pred covidom ni bilo.

So bili v skupini večinoma bolniki, ki so zaradi covida potrebovali intenzivno nego in predihavanje s kisikom?
Nekateri med njimi so bili na intenzivni negi, drugi so bili hospitalizirani, tretji pa so bili obravnavani samo ambulantno. Tisti, ki so bili v bolnišnici in so bili predihavani, imajo skupni imenovalec: težave z dihanjem, zaradi česar niso sposobni niti nekoliko daljše hoje.
Kar pa smo opazili je, da je težko delati zaključke, da nekaj velja za tiste, ki so bili zaradi bolezni na intenzivi, nekaj drugega pa za tiste, ki so bili pregledani samo ambulantno. Vsakega posameznega pacienta, ki je prebolel covid ali ima postcovidni sindrom, je treba obravnavati čisto zase in ni nujno, da se bo potek pri naslednjem ponovil v enaki obliki. Vsi se šele učimo, od njih, od covida, vsak pacient je poglavje zase.

Program se je zaključil konec septembra, ste opazili znatna izboljšanja?
Zagotovo. Izboljšanja so merljiva. Teste pripravljenosti opravljamo na začetku, vmes in na koncu. Že vmes smo zaznali izboljšanja. Prav tako povratno informacijo dobijo družinski zdravniki, ki pacienta napotijo na krvne preiskave pred vstopom v program in po zaključku.

Foto: Saša Despot Nataša Vidnar, Center za krepitev zdravja

Je bil v skupini kdo, za katerega lahko rečete, da vas je njegov napredek res presenetil?
V prvi skupini je bil starejši gospod, ki je bil pred boleznijo v nekem povprečju telesne zmogljivosti, zaradi covida pa je pristal na berglah. Naše fizioterapevtke in kineziologinja so ga kot tudi ostale paciente, motivirale in razgibale do stopnje, da je po 12 tednih že prišel do Trikotne jase, pohodniške točke na Pohorju, do katere je kake pol ure vzpona. Takšna sprememba gibalnih sposobnosti je zelo velik uspeh.

Velik napredek smo prepoznali tudi pri ljudeh, ki nimajo podpore domačih. Veliko jih živi samih, zato se pojavijo tesnoba in duševne stiske. Ko taka oseba k nam pride dvakrat na teden po dve uri in pol, to zanjo pomeni zelo veliko, kajti mi smo njena opora. Emerson je dejal, da v življenju potrebuješ nekoga, ki ti bo pomagal doseči to, kar si zmožen. Ti ljudje so bili nekoč zmožni, zdaj jih je covid prekinil.

V Sloveniji orjete ledino pri obravnavi bolnikov s postcovidnim sindromom. Kako to, da se je to zgodilo ravno pri vas, v mariborskem Centru za krepitev zdravja?
Smo prvi Center za krepitev zdravja v Sloveniji, ki izvaja rehabilitacijo postcovidnih bolnikov. Program je nastal na pobudo naše specialistke iz pneumoftiziološkega dispanzerja (PTD), ki se je začela ukvarjati z obravnavo covidnih pacientov takoj po hospitalizaciji. Ker so to bili ljudje, ki so bili prej telesno dejavni, po covidu pa telesne dejavnosti niso bili več zmožni, je prepoznala potrebo, da ti pacienti potrebujejo dolgotrajnejšo pomoč.  

Tako smo se združili diplomirana medicinska sestra, magister psihologije, magistrica kineziologije in diplomirana dietetičarka in na podlagi svojih strokovnih znanj in študij iz tujine ter s podporo vodstva ZD Maribor pripravili program. Svoje predloge so podali tudi družinski zdravniki, tako, da je program narejen na podlagi vseh posebnosti, ki se tičejo postkovidnega bolnika.

Gre za uporabnike brezplačen program, ga financira ZZZS?
Za uporabnike je program brezplačen, torej krit iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. ZZZS sicer ne financira neposredno postcovidnega programa, zato ga mi prikažemo kot izvajanje aktivnosti, ki jih izvedemo v lokalni skupnosti in naslavljajo dejavnike tveganja, kar postcovid tudi je.

Foto: Saša Despot Nataša Vidnar, Center za krepitev zdravja

Vendar na nacionalni ravni tovrstne obravnave postcovidnih bolnikov še ni?
V ambulantah za covidne bolnike se načeloma ne ukvarjajo z bolniki, ki potrebujejo daljšo obravnavo v smeri spremembe gibalnih in prehranskih lastnosti. Gre za bolnike, ki so izgubili mišično maso in zato potrebujejo posebno rehabilitacijo. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) pripravlja nacionalni program za rehabilitacijo postcovidnih bolnikov, vendar še ni ugledal luči sveta.

Kako ste izbirali paciente, ki so se lahko vključili v program postcovid rehabilitacije?
Svoj program smo predstavili kolegiju družinskih zdravnikov. Vsak družinski zdravnik ima vsaj enega bolnika, ki bi potreboval postcovidno rehabilitacijo. Če bi sešteli, bi jih bilo 40, kar pa je bilo za nas, ko smo pravzaprav še preizkušali, kako bo program tekel, preveč. Zato smo najprej izbrali skupino desetih pacientov. Začeli smo s skupino desetih ljudi in deset jih je program tudi končalo.

Na kakšen način poteka rehabilitacija, gre za dnevni program ali je potrebna hospitalizacija?
Gre za dnevni program. Bolniki pridejo k nam dvakrat na teden. Prva skupina je bila dopoldanska skupina, vendar jeseni, zaradi obveznosti, ki jih imajo ljudje v službah in doma, nadaljujemo popoldne.

Dvakrat na teden poteka gibalna terapija, enkrat teorija s psihologom, kineziologinjo in dietetičarko. Zaradi upada pljučne funkcije je posebej pomembna respiratorna fizioterapija, kjer bolnike naučimo dihalnih vaj, s katerimi povečujejo kapaciteto pljuč.

Med izvajanjem programa prve skupine je bil čas poletja, zato smo hodili v mariborski javni park, med drevesa in zelene površine, kar je bolnike še bolj motiviralo.

V prvo skupino ste sprejeli deset pacientov, program je trajal petnajst tednov, kako z drugo skupino, ki je rehabilitacijo začela oktobra?
Tudi v drugi skupini je deset ljudi, odločili smo se, da bo deset ljudi maksimum. S pomočjo medijev se je za ta program razvedelo in veliko ljudi nas kliče, da bi potrebovali pomoč. Med drugim so me klicali tudi iz Celja in Novega mesta. Gospa, ki ima 45 let starega brata in po prebolelem covidu ne zmore hoditi in za to tudi nima nobene motivacije, ga bi bila pripravljena pripeljati v Maribor, da bi ga motivirali in mu pomagali priti na tisto stopnjo, kot je bil pred covidom.

Torej se kažejo za tovrstno rehabilitacijo velike potrebe?
Tako je. V naš program bi vključili tudi ljudi iz drugih delov Slovenije, vendar je seveda težava kritje stroškov.

Naš Zdravstveni doma pokriva 12 občin ustanoviteljic, od Hoč do Šentilja. Marsikateri pacient, ki je brezposeln ali upokojen pove, da nima niti za avtobus, da bi prihajal v Maribor. Zato se povezujemo z občinami, lokalnimi skupnostmi, medgeneracijskimi centri in izvajamo programe tudi zunaj Maribora. Če bo se bo v neki lokalni skupnosti preko družinskih zdravnikov nabralo več postcovidnih bolnikov, bomo delavnice za rehabilitacijo po covidu izvajali tudi v lokalni skupnosti.  

Foto: Saša Despot Nataša Vidnar, Center za krepitev zdravja

Vi te bolnike poznate osebno, kaj je njihova skupna lastnost?
Gre za ljudi, ki se sicer ne želijo izpostavljati. Skupaj z našim psihologom smo ugotovili, da se zaradi polarizacije med Slovenci bojijo, da bodo zaradi covida in postcovidnega sindroma očrnjeni, oziroma se ne želijo izpostavljati, ker ne vedo, kako bi jih posamezniki ali pa določen del javnosti sprejel.

Torej je postcovidni sindrom neke vrste tabu tema?
Koronakriza ljudi deli na dve skupini, tiste, ki vemo, da covid obstaja in da sta cepljenje in sprememba življenjskega stila najboljša preventiva, in tiste, ki menijo, da je vse to larifari. Včasih se težko zadržim, ko recimo stojim na semaforju in slišim, da se ljudje o covidu pogovarjajo na tak način. Moti me, da laiki, ki nimajo povezave z zdravstvom, širijo neresnice med ljudmi.

Številne izkušnje kažejo, da se, ko ljudje nekaj preberejo na socialnih omrežjih, to nekako usede vanje in mislijo, da drži. Zaradi tega so zmedeni in ne vedo, ali bi zaupali zdravstvu ali ne. S takim dvomom se soočajo tudi nekateri pacienti, ki so k nam napoteni, naša vloga je, da jih prepričamo, da je rehabilitacija zanje pomembna. Ko spoznajo, da gre tudi za naložbo vnaprej, ko covida ne bo več, ostanejo.

Ostaja zdravstveno osebje v stiku z bolniki, ko ti končajo program rehabilitacije?
Skupina, ki je končala postcovidni program, je izrazila željo, da bi se k nam vračala. Na kontrole jih kličemo čez tri, šest, oziroma devet mesecev, sicer pa se lahko takoj vključijo v druge naše delavnice, kot je zdravojed, gibam se, zdravo hujšanje … To so brezplačne delavnice, izvaja jih team 20 strokovnjakov. Gre za holistično obravnavo človeka, tako tudi uresničujemo svojo vizijo: motivacija za zdrav življenjski slog ima prednost pred zdravili.

Foto: Saša Despot Nataša Vidnar, Center za krepitev zdravja

Kako to, da ste začeli izvajati samostojni postcovid program, vidijo na NIJZ in na ministrstvu?
Pred dnevi so bili na otvoritvi naših novih prostorov predstavniki NIJZ in ministrstva za zdravje. Vsi so naklonjeni našemu programu. Vloga centrov za krepitev zdravja je obravnava ranljivih skupin, kamor sodijo tudi postcovidni pacienti, zato je naše delo zdaj še pomembnejše. Gre za skupino ljudi, ki jih bomo morali obravnavat v mnogih programih ter z drugimi organizacijskimi enotami postaviti neke nadstandardne storitve.

Še v tem letu je najavljenih več dogodkov, ki se dotikajo preventive in postcovid rehabilitacije. Tako bo v Mariboru decembra kongres preventivne medicine in kot primer dobre prakse, bomo tam predstavili naš program.

So se na NIJZ, kjer pripravljajo nacionalni program za obravnavo postcovidnih bolnikov, že seznanili z vašimi izkušnjami?Ne, imajo svojo skupino, ki deluje in pripravlja program.

Ampak to bi bilo smiselno, a ne?
Seveda bi bilo smiselno, pričakujem, da se bo to tudi zgodilo. Doslej so na NIJZ imeli veliko drugih nalog povezanih s cepljenjem, prepričana sem, da nas bodo v kratkem kontaktirali. Mi imamo izkušnje neposredno iz kliničnega okolja, kar je zagotovo dodana vrednost.

Berem in poslušam ljudi, ki imajo težave, ki bi lahko bile povezane s cepljenjem, vendar zanje ni nobene posebne zdravniške obravnave. Ali se vam javljajo tudi bolniki s takimi težavami?
Ti ljudje k nam niso bili napoteni, v samih delavnicah se tega ne dotikamo. Kamor koli pa gremo, pa tudi mi strokovnjaki iz zdravstva dobivamo vprašanja, ali bi bili določeni znaki lahko povezani s cepljenjem.