Kaj bi lahko bil razlog, da se je 42-letnik odločil za smrt?
Obstaja neskončno različnih "vrst" samomorov, toliko, kot je človeških zgodb. Nemogoče je sklepati, kaj točno se je zgodilo v omenjenem primeru, a včasih je samomor tudi impulzivno dejanje.

Zakaj je samomor tabu tema? Kdo se ne želi pogovarjati o njej, tisti, ki imajo izkušnjo s samomorom, ali drugi?
Poročanja o tem, kako visoko smo v evropskem ali svetovnem merilu, je dosti, v tem smislu ni tabu. Je pa tabu v smislu pogovora med ljudmi o tej izkušnji, o tem, da nekdo razmišlja o samomoru, da ne vidi druge rešitve. Tabu v smislu, da se ljudje bojijo vprašati posameznika v stiski, da si ne upajo izreči besede samomor.

V svojem raziskovanju se pogovarjate z ljudmi, ki so nameravali narediti samomor. Kaj povedo?
Mi, ki gledamo od zunaj, iščemo neke razloge, zakaj nekdo naredi samomor. Ti ljudje pa po navadi opisujejo celotne situacije. Kako jih drugi niso slišali, kako jih niso razumeli, kako so se počutili osamljene, kako so se jim zgodile krivice. Presenetilo me je, da pravijo, da so iskali pomoč, ampak nekako niso potrkali na prava vrata.Težava je tudi, da tak človek izgubi zaupanje v sistem in druge ljudi, zato se zapira vase. Že tako težko spregovori, hkrati pa vsakokrat naleti na neodobravanje "O tem pa res ni za razmišljati".

Kaj pa je pri vaših sogovornikih razlog, da so si premislili, da so našli rešitev?
Pravijo, da so ugotovili, da je mogoče najti ljudi, ki prisluhnejo. Tako so našli rešitev – pa ne rešitev v obliki nasveta, ki so jim ga dali drugi, pač pa rešitev znotraj sebe, saj so dobili priložnost, da o težavi spregovorijo.

Kako lahko posamezniki pomagamo? Lahko kako prepoznamo znake, da nekdo razmišlja o samomoru?
Zelo pomembno je, da smo pripravljeni slišati. In da smo pripravljeni sprejeti samomor v smislu ideje, da razumemo, da je posameznik v stiski, da je ne zavračamo in ne pokažemo neodobravanja, da ne rečemo "Saj ni tako hudo". Pa ne da bi samomor zagovarjali kot rešitev, ampak da pokažemo, da je njihova stiska legitimna.

Zakaj se včasih zdi, da nad življenjem obupajo ljudje, za katere okolica misli, da jim "nič ne manjka"?
Težave presojamo na podlagi nekih splošnih predsodkov ali mnenj. To, da je vse v redu, če je nekdo uspešen v karieri in finančno, je po nekih normativih že super. Ampak zelo malo pove o tem, kako smo ljudje osebno zadovoljni in srečni, kaj dejansko doživljamo.

Kateri pa so miti o samomorih?
Denimo da je to, da nekdo govori o samomoru, manipulacija. In da, če grozi s samomorom, ga ne bo nikoli naredil. Raziskave v resnici kažejo, da je skoraj vsak človek, ki je razmišljal o samomoru, to tudi sporočal okolici, samo da so bili načini različni.