"Pritožbe iz šole so nas kar preplavljale. Ni bilo dneva, ko ne bi poslušala, česa vse moj otrok spet ni naredil. Marsikatero je tudi ušpičil. Sčasoma je bilo frustracij v šoli toliko, da je otrok pregorel. Začel je trditi, da iz njega nikoli ne bo nič ..." Tako se je glasila izpoved matere na enem od spletnih forumov, ki je opisovala, kaj je prestajala, ker ima njen otrok hiperkinetično motnjo. To je ena od najpogostejših motenj v razvojnem obdobju, pri kateri gre za pomanjkanje pozornosti s hiperaktivnostjo, poznano tudi kot motnjo ADHD. Vzrok zanjo še ni znan, prevladuje pa mnenje, da je genetsko pogojena.

Podvojene številke

Število otrok in mladostnikov, ki so obiskali specialistične ambulante zaradi hiperkinetične motnje, se je v desetih letih približno podvojilo. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS je bilo leta 2002 obravnavanih 585 otrok in mladostnikov, leta 2011 pa 1.140. Prodaja zdravil, ki se večinoma uporabljajo za zdravljenje hiperkinetične motnje (ritalin, concerta in strattera), pa se je od leta 2008 tudi skoraj podvojila in po lanskih podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije znaša nekaj manj kot pol milijona evrov na leto. Časnik The New York Times je nedavno pisal, da ima v ZDA hiperkinetično motnjo diagnosticirano vsak peti srednješolec, v osnovni šoli pa naj bi jo imelo 11 odstotkov otrok. Približno dve tretjini otrok z diagnosticirano motnjo imata predpisana zdravila. Ameriška stroka opozarja, da gre za pretirane številke in da se je treba zavedati, da ta zdravila lahko vodijo v zasvojenost, anksioznost in občasne psihoze.

Zgodnja prepoznava

"Za Slovenijo bi lahko rekli, da hiperkinetično motnjo kar dobro prepoznavamo. Bi si pa želeli, da bi bili otroci v obravnave vključeni čim prej. Takrat je tudi zdravljenje najučinkovitejše. Dodatne spremljajoče čustvene in vedenjske težave so namreč pogost zaplet neprepoznane in nezdravljene hiperkinetične motnje," meni Jerneja Maček, psihiatrinja na pediatrični kliniki v Ljubljani. Po njenih besedah primerjava z ZDA zaradi tamkajšnje splošne slabše dostopnosti do pedopsihiatrov in drugačne diagnostike ni umestna. "Uporaba zdravil je pri nas le del obravnave. Preden pa otrokom predpišemo zdravila, je še cela vrsta ukrepov, od dela s starši in prilagojenega pouka v šoli do morebitne dodatne pomoči," sklene.

Foto: Osebni arhiv Razno 16.05.13, Leonida Rotvejn Pajic, klinicna psihologinja v Svetovalnem centr

Kdaj se pri otroku navadno prepozna hiperkinetično motnjo?

Hiperkinetična motnja se lahko prepozna že v predšolskem obdobju, vendar pa se najpogosteje diagnosticira v začetnem obdobju šolanja, ko otrok zaradi težav, ki izhajajo iz motnje, težko zadosti zahtevam, kot je vzdržati vso uro pri pouku, slediti navodilom in podobno.

Koliko otrok ima to motnjo in ali prevladuje pri dečkih?

Strokovna literatura navaja, da ima motnjo med tri in pet odstotkov otrok. Prevladuje mnenje, da je pri dečkih pogostejša, vendar to ne drži nujno, saj se motnja pri obeh spolih različno kaže - pri deklicah manj opazno, zato se jo lahko tudi spregleda.

Kako se jim poskuša pomagati?

Ena izmed ključnih šibkosti teh otok je pomanjkljiva zmožnost samonadzora. To se v otrokovem vsakodnevnem funkcioniranju kaže kot hitro, nepremišljeno odzivanje. Kompleksna obravnava, usmerjena tako v otroka kot v njegov šolski in domači položaj, ima zato velik poudarek ravno na razvijanju spretnosti samoobvladovanja, reševanja problemov ter komunikacijskih in socialnih spretnostih.