Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Ko so se sindikati spomladi pogajali o znižanju plač v javnem sektorju in vanj privolili brez resne grožnje z referendumom, so verjetno pričakovali, da so svoj del k reševanju javnofinančne luknje prispevali. Kdo bi si takrat mislil, da bo vlada izvedla specialni manever, za prihodnji dve leti na papirju znižala maso plač, odgovornost, kako do nižjih številk, pa prenesla na predstojnike. Vlada si je tako elegantno umila roke.

Genialno. Bodo v posameznih ustanovah odpuščali, nižali plače ali varčevali pri delu kje drugje? Z odpuščanjem vsaj prvo leto, kot so pokazali naši izračuni, prav veliko ne bi prihranili v ustanovah, še manj pa v proračunu z vsemi stranskimi učinki odpuščanj. Hkrati dvomim o tem, da bodo ukrepi predstojnikov enakovredni za vseh 161 tisoč javnih uslužbencev. Marsikaj lahko namreč vpliva na to, koga in zakaj se odpusti. Druga možnost je nižanje plač – je hitrejše in učinkuje takoj. Vendar pa pri tem ni jasno, kako bi plače nižali – linearno ali selektivno. Tudi sindikati verjetno ne bodo zadovoljni s takšnim kupčkanjem, da bi v eni šoli odpuščali, v drugi pa nižali plače. Ob varčevanju za vsako ceno pa je vlada pozabila še na eno malenkost. S sindikati sta v istem trenutku odprti dve zelo pomembni fronti – pokojninska reforma in reforma trga dela. Potem ko smo lani videli demonstracijo moči sindikatov na referendumu, je verjetno napačna predpostavka, da zdaj ne bodo videli celotne slike in bodo spregledali, da so jih s proračunom kratko malo zaobšli.