Sem Valerij Zupan Val. Zadnjih pet let delam v prijateljevi restavraciji, da si zaslužim denar in "kupim svobodo". Za stvari, ki jih rad počnem.

 

Že pri dvanajstih letih sem gledal za fanti. Pri osemnajstih sem se občutkov, da me dekleta seksualno ne zanimajo, ustrašil. Okolica mi za geje ni sporočala prav nič prijetnega in nisem mogel preveriti na internetu, ali je biti istospolno usmerjen res delo matere narave ali moda. Pri triindvajsetih sem si dokončno priznal, da sem gej in žal porabil še tri leta, da sem to povedal na glas.

 

Ker se nikomur (kaj ni to žalostno, nikomur!) nisem upal zaupati, sem poklical SOS linijo. Še danes se spomnim parkirnega mesta v Ljubljani, od koder sem klical in dolgoletnega strahu in življenja z masko, tega res ne privoščim nikomur. 

 

Kdo je Tini Maze in Janezu Janši pomagal pri razkritju, da sta heteroseksualno usmerjena? Oprostite, kar zmrazi me, da se v tem stoletju o tej temi sploh pogovarjamo. Ampak se očitno moramo. Ljudje so polni raznoraznih tabujev, tabuje pa vemo, ustvarjajo lastni strahovi. Spolna usmerjenost, barva kože, narodnost in podobno ne bi smeli biti deklaracija. Tako kot Tini, nihče mi ni pomagal pri razkritju.

 

Mami je bila šokirana in sva se veliko pogovarjala na to tematiko, stara mama pa je rekla, da se zaveda, da proti naravi ne moreš nič. Presenetil me je oče; v življenju sva se zares pogovarjala zgolj enkrat in o tem sploh nisva govorila. Reakcija prijateljev je bila v večini: ah, saj smo vedeli, sestrična pa je od šoka bruhala. Logično, veliko let sem igral in te igre ni nikoli prepoznala.

 

Podrobnih informacij nimam. (smeh) Danes z okolico nimam nobenih težav, prej nasprotno.

 

Začel sem hoditi v službo, pri šestindvajsetih zbežal v Ljubljano in zadihal. Štiri leta sem delal na banki (skupno sedem) in živel zelo lepo življenje.

 

Nikoli. Na delovnem mestu s tem nikoli nisem imel težav. Ravno prejšni teden pa mi je prijateljica v Sarajevu pripovedovala, da je njen prijatej zaradi tega, ker je priznal da je gej, izgubil službo.

 

Ni homofobna in nimam nobene slabe izkušnje. Seveda obstajajo homofobni ljudje, ki jim čustvena inteligenca, strahovi in razgledanost do sosedove ograje pač ne dopuščajo sprejeti dejstva, da se s tem rodiš.

 

Delo na banki me je ustesnjevalo in bil sem prepričan, da bom v tem milijonskem mestu spoznal partnerja, moža. Krepko sem se zmotil.

 

V Londonu sem doživel nepozabno lepe trenutke (v Sloveniji jih sigurno ne bi), a tudi izredno težke. Ne vem, kako bi težke trenutke zvozil brez prijateljic Petre, Tanje in Mojce. Veliko gejev (priseljencev) pride v London po svobodo. In večino je zanimalo novi kos oblačila, velikost bicepsov in kratkotrajne avanture; vse to jim je bilo bolj pomembno kot jaz osebno. Pogovora o čustvih, ah, kje pa ... Dogajanje me je po treh letih iz mesta izpljunilo. Pred tem sem blazno užival v mestnem utripu, parkih, ogledu musicalov, nasplesal sem se za naprej in nazaj in naučil sem si biti sam sebi najboljša družba. 

 

London je velik za štiri Slovenije. Ob spremembi življenjskega ritma Ljubljana - London so se pojavile nove in neznane oblike čustvovanja, razmišljanja, oblačenja, prehranjevanja, delovnega okolja, ljubezenskega / nočnega / uličnega utripa. Ljudi ne zanima, kdo si, kaj si, s kom spiš, ... skratka, ljudje se z drugimi ljudmi ne ukvarjajo. V Ljubljani se za srečanje s prijateljem dogovoriš dokaj hitro, v Londonu sem si srečanje na kavi (čez tri tedne ali več) moral zabeležiti v dnevnik. O hrani naprimer pa sploh ne bi izgubljal besed; kako veliko srečo imamo, da Slovenci lahko jemo dobro hrano, v Londonu pa greš lahko vsak dan na koncert ali prireditev po tvojem okusu. Takrat mi je bila ta ponudba mesta zelo interesantna.

 

Strast do snemanja in fotografije sem združil v projekt "What is love?". Eno leto sem potoval po različnih mestih in ljudi spraševal, kaj je ljubezen za njih. Tristodvajset ljudi imam posnetih, veliko sem jih objavil na kanalu Youtube. Na koncu sem porabil vse prihranke, v Madridu izgubil kamero ... in se prvič lotil dela v restavraciji. Danes sem hvaležen za vse nore dogodivščine.

 

 

Nikoli ne bom dojel, zakaj je ljudi strah in imajo željo preprečiti srečo med dvema istospolnima osebama. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj nasprotniki družinskega zakonika ne razumejo, da oni s tem nič ne izgubijo, jaz pa bi, naprimer, lahko šel partnerja v bolnico obiskat ali si uredil status dedovanja ... na drugi strani pa vidim ali poslušam "srečne" družinske zgodbe, kjer oče pijanec drugače kot s silo lastnih čustev ne zna pokazati ali se mati zaradi nezadovoljstva nad življenjem znaša nad otrokom, ki je bil spočet - iz ljubezni? In če bi res šlo za otroke (ne vem, kdo se je spomnil tega slogana, kar slabo mi postane), bi tri milijone in več denarja namesto za referendum namenili v druge namene.

 

Res me zanima, kdo so ti ustavni sodniki, kakšen imajo inteligenčni kvocient in kako sploh lahko spijo. Verjamem, da bodo tokrat socialne mreže na "naši strani" dobro organizirane in referenduma ne bo dobila cerkev - v kateri, naprimer, pridiga veliko gejev. To je ljudem sicer znano kot tudi pedofilske zgodbice iz Vatikana, kar je resnična preblematika sveta, katero bi morali reševati - brez referendumov!

 

V kolikor bi bila v ospredju ljubezen, do referenduma sploh ne bi prišlo. Čas je, da se prebije led in ljudje, ki nimajo izkušenj s homoseksualci, končno pogledajo predsodkom v oči in dojamejo, da družina kot družbena enota ne obstaja zgolj heteroseksualna. 

 

Življenske zgodbe sem strnil v roman. Opisujem vsa obdobja življenja, predvsem naporno življenje z masko, iskanje partnerske ljubezni, težave pri sprejemanju samega sebe, dogodivščine iz potovanj. Odpravil sem se na Šrilanko, kjer sem odklopljen od sveta in družbi dnevniških zapisov knjigo dejansko napisal. Dober je občutek, da sem enkrat zares nekaj, kar sem si zadal, izpeljal do konca.

 

Prvi odzivi so res dobri. Sem presenečen, priznam. Ljudem različnih generacij je všeč moj stil pisanja in iskrenost. Od mnogo lepih komentarjev sta me najbolj presenetila prijateljica in njen fant. Da se po prebrani knjigi o njunem odnosu in stvareh lahko pogovarjata na drugačen način, mi je rekla prijateljica. V knjigi se bo očitno našel ali prepoznal krog ljudi ne glede na njihovo spolno usmerjenost, narodnost, izobrazbo ...

Zaradi vere in kulture je v teh državah situacija še bolj zakomplicirana, kot pri nas. Še več je ljudi, ki vseeno ustvarijo družino in na skrivaj iščejo istospolnega partnerja, kar je katastrofalno. Tu se ponovno nihče ne vpraša, kaj pa otroci. Vzgoja otrok od čustveno nezrelih starših je velik problem, a o tem se ne govori kaj dosti.

 

Včasih je bila ta želja izredno velika. Trenutno o tem ne razmišljam. V kolikor se zgodi, da spoznam partnerja, si bova otroka oba želela in mu omogočila dom in prijazno družinsko okolje, zakaj pa ne. Kdo nama lahko to prepreči?