"Domnevna racionalizacija se uporablja kot izgovor za degradacijo oziroma odstranitev izpostavljenih, kritičnih in za vodstvo motečih sodelavk in sodelavcev. Povedano drugače, gre za čistko," je prepričan novinar Erik Valenčič, s katerim je RTV Slovenija prekinila sodelovanje. Svojo plat resnice je zapisal v odprtem pismu, saj meni, da ima javnost pravico vedeti. S tem se strinjamo, zato javno pismo spodaj objavljamo v celoti. 

Preberite še: 

• TVS: Društvu novinarjev nismo dolžni odgovarjati

• Premeščanja in odpuščanja brez pojasnil

• Jelena Aščić ne bo več vodila TV Dnevnika

• Aktiv novinarjev proti Bojanu Travnu

• RTVS ukinja dopisništvo v Zagrebu

Basen o mišji strahovladi na RTV 

Glavni igralci: 
– Ljerka Bizilj (v vlogi direktorice televizije)
– Bojan Traven (v vlogi pomočnika direktorice) 
– Jadranka Rebernik (v vlogi odgovorne urednice) 

Glavni statist: 
– Marko Filli (v vlogi generalnega direktorja RTV) 

Kaskaderji: 
– honorarne sodelavke in sodelavci RTV (v vlogi prekariata) 

S tem javnim pismom želim doseči dvoje. Prvič, rad bi se v svojem imenu in imenu drugih novinark in novinarjev, ki v zadnjem času na RTV doživljajo ponižanja in pritiske, zahvalil javnosti za vso podporo – od številnih zapisov na družbenih omrežjih in v medijih do napisa na pročelju stavbe RTV. Ne bi bilo prav, da bi ob vsem tem molčal. Drugič, želim pojasniti okoliščine, ki so privedle do moje odslovitve z delovnega mesta, in tako razkriti manipulacije, s katerimi želi vodstvo RTV zamegliti dejstvo, da na RTV poteka čistka. Tarče tega procesa smo družbenokritični novinarji in novinarke. 

Naj najprej povem, da zaradi odpovedi nisem pretresen in tudi ne zgrožen. Če te odpustijo takšni ljudje, kot so Biziljeva, Traven in Rebernikova, je to kvečjemu kompliment za tvoje novinarsko delo. Poleg tega sem to pričakoval. Sredi januarja, torej leto dni po predvajanju dokumentarca Koalicija sovraštva, sem s specializiranega državnega tožilstva prejel vabilo na zaslišanje zaradi suma izdaje tajnih podatkov v omenjeni oddaji. Ko sem o tem obvestil nadrejene, so k meni poslali pravnika iz hiše in ta mi je na kavi v imenu vodstva pojasnil, da mi vodstvo ne bo zagotovilo pravne zaščite, češ da nima denarja za tovrstne reči. Takrat je k meni pristopilo veliko zaskrbljenih sodelavk in sodelavcev in ena od njih je rekla nekaj, kar me je res zabolelo: »Zakaj naj bi sploh razkrivala nevarne zgodbe, če bom na koncu ostala brez pravne zaščite?« Šele po pritisku javnosti, konkretno Društva novinarjev Slovenije, je vodstvo popustilo in mi dodelilo odvetnika. Sledile so manipulacije. Filli je trdil, da je šlo pri vsem skupaj za nesporazum, Biziljeva pa dodala, da sem malo na RTV in da se me težko dobi. To je izjavila v času, ko sem bil več tednov na RTV tudi po 12 ur na dan, tudi ob vikendih, ker sem z režiserjem Iztokom Toryjem in montažerjem Dejanom Kobanom montiral dokumentarni film Fronte Kurdistana. Ves ta čas me ni poiskal ali me poklical nihče iz vodstva. 

Enaindvajsetega maja mi je Evropsko združenje regionalnih televizij Circom na Irskem podelilo posebno priznanje v kategoriji preiskovalno novinarstvo za dokumentarec Koalicija sovraštva. Nihče od predstavnikov vodstva mi ni čestital, novica o tem uspehu, ki je uspeh za RTV, ni bila objavljena nikjer. Dogajalo se je nekaj drugega. RTV-hiša je v tem času potrebovala tri mesece, da je dokumentarec Fronte Kurdistana prevedla v angleščino, zaradi česar so bili zamujeni roki za prijavo na številne mednarodne festivale. Fronte Kurdistana so zdaj uvrščene v tekmovalni program na Festivalu slovenskega filma. 

Do poletja mi je postalo bolj ali manj jasno, da sem persona non grata in da na RTV ne bom imel več priložnosti za razvijanje svojega novinarskega potenciala oziroma ambicij. Vodstvo mi zdaj za hrbtom očita, da sem malo delal, ampak gre prav za to: mečejo ti polena pod noge, potem pa ti očitajo, da se ti ne da več hitro teči.  

Zadnjih nekaj mesecev so se med sodelavci in sodelavkami razširile informacije, ki se potrjujejo kot resnične: da bo zaradi varčevanja in domnevne racionalizacije prišlo do odpuščanj oziroma odpovedi in celo ukinjanja oddaj. Tu prispemo na polje ošabne nesramnosti. Vodstvo je zapravilo več kot 450.000 evrov za neuspelo razvedrilno oddajo Ne se hecat', potem pa v imenu varčevanja, recimo, odslovilo mene, ki sem v zadnjih nekaj mesecih od te hiše prejel skupaj zgolj nekaj sto evrov honorarja. Domnevna racionalizacija se uporablja kot izgovor za degradacijo oziroma odstranitev izpostavljenih, kritičnih in za vodstvo motečih sodelavk in sodelavcev. Povedano drugače, gre za čistko. Po vseh informacijah, ki jih imam na voljo (svoje vire bom ščitil, kot vedno), ta proces vodita Traven in Rebernikova z blagoslovom Biziljeve in ravnodušnostjo Fillija. Helena Milinković tako ne bo več voditeljica Globusa. Jelena Aščić ne bo več voditeljica Dnevnika. Špela Kožar je bila umaknjena iz informativnega v kulturni program. In tako naprej. Seznam sodelavk in sodelavcev, ki so v nevarnosti, je očitno dolg. Vodstvo se je hotelo znebiti tudi voditelja Studia city, Marcela Štefančiča, jr. Iz prve roke vem, da so nekaterim sodelavcem in sodelavkam predlagali, da prevzamejo termin Studia City oziroma zamenjajo voditelja, a so to odklonili. Dogaja se tudi, da so tisti sodelavci in sodelavke, ki znotraj hiše opozarjajo na zavajanje in nedopustno ravnanje vodstva, izpostavljeni različnim oblikam pritiskov nadrejenih – nekateri izmed njih prejemajo sporočila tudi ponoči. Med ljudmi se širita zaskrbljenost in nezadovoljstvo. 

Prejšnji petek me je pričakalo elektronsko sporočilo Jadranke Rebernik, naj se v ponedeljek, 31. avgusta, zglasim v njeni pisarni. Sporočil sem, da zaradi že prej dogovorjenih obveznosti ne bom mogel priti, in vljudno predlagal, naj izbere drugi termin. Moja prošnja ni bila uslišana in v ponedeljek popoldne sem z družbenih omrežij izvedel, da sem odslovljen. Vodstvo zdaj trdi, da mi je hotelo na tem sestanku, ki ga ni bilo, predlagati nekakšno projektno sodelovanje, vendar to razumem kot manipulacijo, s katero se želi zavesti javnost. Z mano, kot vedno, nihče iz vodstva ni stopil v stik, klica niti ne pričakujem. 

To je moja zgodba. Javnosti je ne predstavljam iz maščevalnosti ali zamerljivosti do vodstva, temveč izključno zato, da bi opozoril na poslabšanje razmer na RTV. To je javni zavod in javnost ima pravico vedeti, kaj se v njem dogaja. Ko je MMC pred dnevi objavil piarovski članek z naslovom Na Televizijo Slovenija se vračajo številne oddaje, se je pod njim vsul plaz nezadovoljstva in kritik zaradi razmer na RTV. Komentarji so bili izbrisani in te 'novice' ni več mogoče komentirati. Rebernikova je v enem od zadnjih elektronskih sporočil novinarkam in novinarjem zapisala, da »nismo več v komunizmu«. Po takšni cenzuri? Kolikor mi je znano, naj bi bilo komentiranje praviloma onemogočeno samo pri novicah o smrti konkretnih ljudi (črna kronika, osmrtnice). Zdaj je onemogočeno še pri novicah o prihodnosti na RTV. Zelo pomenljiva simbolika. Rad bi se še enkrat, nikakor pa ne zadnjič, zahvalil vsem, ki ste mi oziroma ste nam, neodvisnim novinarjem, izkazali spoštovanje in podporo. Nihče od nas ni imel in nima ambicije, da bi postal simbol česarkoli. Vse, kar si želimo, je, da bi lahko neovirano delali. In kjerkoli delamo oziroma bomo delali, tam bomo branili dve osnovni stvari: neodvisno novinarstvo in pravico javnosti do obveščenosti. 

Poslovilne besede, ki sem jih izrekel kot novinar RTV, so zaključile zadnje Zrcalo tedna: »Smrt fašizmu, svoboda ljudem!« Z RTV odhajam, da bom korakal naprej. Hvala vam, ker bomo korakali skupaj. 

S spoštovanjem in predanostjo, 

Erik Valenčič, neodvisni novinar     

Ljubljana, 2. septembra 2015