Zakrament mašniškega posvečenja je leta 2021 v slovenski katoliški cerkvi prejelo sedem novomašnikov, lani štirje, pred petdesetimi leti pa 56. Zanimanje za duhovniški poklic torej močno upada in salezijanci so se tega problema dejavno lotili: v svoje vrste so sprejeli pet misijonarjev, tri iz Afrike in dva iz Vietnama. Nekateri med njimi bodo v Sloveniji, kjer bodo ostali vse življenje, opravljali tudi bogoslužja.

Pred leti so naši misijonarji hodili v tujino, zdaj je obratno

Foto: Anže Petkovšek Misijonarji "V salezijanski družbi, ki ima po svetu 16.000 članov, prek projekta Evropa sprejemamo misijonarje iz vsega sveta, predvsem Afrike in Azije. Če so torej pred leti naši misijonarji hodili v tujino, je zdaj obratno. Prvi razlog je solidarnost, salezijanci pomagamo drug drugemu, drugi pa pomanjkanje kandidatov za duhovni poklic pri nas," je pojasnil Klemen Balažič, delegat za poklicno pastoralo in odgovoren na Hišo dobrega pastirja.

To redovno skupnost je leta 1859 v Torinu ustanovil sv. Janez Bosko, zato je njen poln naziv Don Boskovi salezijanci. V Sloveniji delujejo od leta 1901 v duhu svojega poslanstva, v ospredju je vzgoja mladih po načinu sv. Boska, ki temelji na preventivnem vzgojnem sistemu, s ciljem, da bi postali dobri kristjani in pošteni državljani.

Štiri ure slovenščine na dan

"V slovenski inšpektoriji imamo 30 župnij, ker je, kot rečeno, naše primarno poslanstvo delo z mladimi, pa tudi gimnazijo v Želimljah, mladinske centre v Ljubljani, Mariboru in Celju ter domove duhovnih vaj za mlade," nadaljuje 45-letni Balažič.

Foto: Anže Petkovšek Misijonarji Peterica misijonarjev se zdaj pripravlja na prevzem svojih duhovnih poslanstev, kakor jim jih bo določil predstojnik, saj imajo zaobljubo pokorščine. "Letos se privajajo naši realnosti in na intenzivnem tečaju učijo slovenščino, od ponedeljka do petka po štiri ure na dan. Pridni so, nič ne zabušavajo," se nasmehne sogovornik. "Zatem jih čakata dve leti prakse in študij na teološki fakulteti. Svoje naloge bodo prevzeli čez šest, morda sedem let."

Potem ko so mladeniči v sebi začutili misijonarski klic, so pisali vrhovnemu predstojniku salezijancev v Italiji in ta jih je poslal v Slovenijo. Prva sta leta 2021 pripotovala Cyprian Mbazila iz Ugande in Jožef Hau Đuc Nguyen iz Vietnama, lani so mu sledili njegov rojak Vinko Trung Thanh Le, Daniel Taabu Kaswayi iz Demokratične republike Kongo ter Oscar Brinick Kimangou N'Kebila iz Republike Kongo.

Narava je lepa, samo mrzlo je ... 

Po Balažičevih besedah Mbazila že izvrstno govori naš jezik in zdaj opravlja vzgojno prakso na Gimnaziji Želimlje, zato ga med našim obiskom Hiše dobrega pastirja pri cerkvi Marije Pomočnice na ljubljanskem Rakovniku nismo srečali, smo pa lahko občudovali presenetljivo dobro znanje slovenščine preostale četverice, le redko so si pomagali z angleščino.

Foto: Anže Petkovšek Misijonarji Vsi so že v mladosti začutili poziv Boga. "Živel sem med katoliki in vsak dan hodil k maši. V cerkvi so prepoznali mojo željo, da bi postal škofijski duhovnik, prestal sem test, vendar po treh mesecih spoznal, da to ni tisto, kar hočem. Vrnil sem se domov v Hošiminh in v salezijanski skupnosti študiral angleščino. Tudi k nam so prihajali misijonarji in tako sem se še sam odločil, da se jim pridružim. Tukaj je zame malo mrzlo, ampak zdaj bo vsak teden bolje, topleje," nam je povedal 33-letni Vinko, ki se je lani prvič soočil z zimo in snegom. "Navadil sem se tudi nad hrano. Krompir je zelo dober, čeprav ga jemo skoraj vsak dan, kot v Vietnamu riž. Smo pa v središču mesta odkrili vietnamsko restavracijo ..."

27-letni Daniel je po maturi vstopil v salezijansko družbo in v rodnem Lubumbashiju dve leti študiral filozofijo. Ta študij je namreč za duhovnike obvezen po vsem svetu, saj je filozofija menda "dekla teologije". "V ozadju misijonarstva je zaupanje v Boga, da bo poskrbel zate, zato ni pomembno, kam te pošljejo. Mi je pa tukaj zelo všeč, narava je lepa, ljudje prijazni. In potica zelo okusna."

Foto: Anže Petkovšek Misijonarji Obvladali so nogomet

"V otroštvu sem bil ministrant in od takrat želim postati duhovnik ter širiti evangelij. In če to lahko počnem v Kongu, zakaj ne bi še v kakšni drugi državi?" je dejal 28-letni Oscar, prav tako navdušen nad Slovenijo, celo na zimo se je navadil, čeprav je bilo na začetku "stresno".

Najzgovornejši je 30-letni Jožef, nenehno ga sili k smehu. "Tudi jaz sem bil dolgo ministrant. Živel sem v salezijanski župniji in salezijanci so odlično igrali nogomet in igrali na inštrumente – to je bila moja motivacija, ko sem bil otrok. Kasneje so predlagali, da se jim pridružim in sem se odločil, da postanem duhovnik. Da bom lahko spovedal sestro salezijanko, ha, ha. Ampak šalo na stran, kmalu sem začel učiti verouk in kot prostovoljec spoznal veliko revnih otrok, tem želim pomagati, a tudi odraslim. Rad bi jim povedal, kdo je Bog, in kaj je dobro za sočloveka. Zato še vedno želim biti duhovnik."

Foto: Anže Petkovšek Misijonarji Tudi on se je sprijaznil z zimo in navadil na hrano, sploh na "sir in kruh, ki ju v Vietnamu nisem jedel". Že zdaj pa vse vsi veselijo velikonočnega zajtrka, ko bo na mizi vsem tako ljuba potica.

Zunanji izraz notranjega veselja

"Naši misijonarji so že spoznali skoraj vse slovenske tradicionalne velikonočne jedi. Med njimi jim je všeč predvsem potica. Se pa zavedajo, da so velikonočni običaji in praznovanja zunanji izraz notranjega veselja. Pravo in pristno veselje prihaja od Vstalega Kristusa, ki je na velikonočno jutro premagal smrt, zlo in notranjo temo. Prav zaradi Vstalega Kristusa so imeli misijonarji moč zapustiti domovino in oditi v širni svet oznanjat veselo novico, da je Dobro močnejše od zla," je še pripomnil Klemen Balažič in voščil lepe velikonočne praznike: "Vsem bralkam in bralcem želim obilo notranjega veselja in zaupanja, da se v življenju splača prizadevati za dobro kljub temu, da imamo občutek, da pogosto zmaguje zlo: Kristus je vstal, resnično je vstal!"

domen.mal@styria-media.si