Foto: Žurnal24 Kolumnisti 19.08.10, david jug, bostjan tacol "Po zaslugi slovenskega pravosodja mi v kafkovskem romanu živimo, v vseh normalnih državah pa Kafko berejo," je ugotovil poslanec SDS Branko Grims sredi tedna pred sodno palačo, v kateri je na zatožni klopi namesto nič krivega, nič dolžnega Josefa K. sedel njegov šef Janez J.

A položaj je preveč zapleten, da bi ga primerjali z dogodki iz romana Proces. Če politiki že iščejo vzporednice z literaturo, je bolj kot Franz Kafka na mestu Slavko Grum. Lahko bi namreč rekli, da po njihovi zaslugi živimo kot v mestu Gogi, kjer so glavni protagonisti neizživete, patološke osebnosti s praktično nerešljivimi kompleksi. Le da jih je Grum v svoji drami porinil nekam na obrobje dolgočasnega, monotonega življenja, pri nas pa imajo prav takšni v rokah vajeti za upravljanje države. Kako naj si človek sicer drugače razlaga brezkompromisno spodkopavanje zaupanja v sodstvo, češ da sodniki ne znajo misliti s svojo glavo in da vse odločitve sprejemajo po posvetu z Murglami. Mimogrede, kaj če Janšo spoznajo za nedolžnega? Bi nas moralo skrbeti, da odločitev ni bila sprejeta na osnovi dokazov?

Naprej, kolegi iz Dnevnika so notranjega ministra Gregorja Viranta, ki so ga sicer polna usta visokih moralnih in etičnih standardov, ujeli na laži. Da je privarčeval nekaj deset evrov, je izkoristil poznanstva v nacionalnem letalskem prevozniku, kjer so mu uredili cenejše letalske vozovnice. Naj že spakira kovčke – pa ne za potovanje z Adrio. O fiasku z imenovanjem novega vodstva protikorupcijske komisije pa sploh ni vredno izgubljati besed. In vsi ti dogodki so se zgodili v dveh tednih! Namesto da bi iskali izhod iz začaranega kroga, v katerem smo se znašli, se ukvarjamo – prosto po Iztoku Mlakarju – s fulminantno kulminacijo politične kulture, kenede tovar'šija. Kako lahko sploh pričakujete, da bodo ljudje spoštovali institucije pravne države, če sami z njimi ravnate kot svinje z mehom.