Kako boste Socialni demokrati (SD) ustavili padanje podpore javnosti?
Smo pred situacijo, ko moramo predvolilno podporo dvigovati. Rezultati anket ne morejo biti slabši in tu se začne nekakšen vzpon, vseeno pa mislim, da podpora ni tako slaba in da ljudje imajo določen občutek, da smo vlada in člani SD, ki smo bili v njej, opravljali dobro delo. Tako se vsaj odzivajo.

Tudi predsednik vlade Borut Pahor vedno govori o dobrih odzivih ljudi s terena. Katere ljudi imata v mislih?
Ne vem, s kom on govori. Na mojem resorju gre za stik z učitelji po osnovnih šolah in starši na prireditvah.

Kot vladna stranka ste izkazovali zmernost in demokracijo, zastavili politiko neobtoževanja – to velja zlasti za predsednika –, a na javnost je to delovalo kontraproduktivno.
Na to so nekateri opozarjali že na začetku. Z veliko podporo, ki jo je dobil na volitvah, je predsednik, kot kaže, precenil zmožnost, da se ne ozira na določena občutenja in pričakovanja ljudi. Poglejmo na primer tisto povabilo Dimitriju Ruplu, ki je bilo iskreno mišljeno kot prelom v vzorcu obnašanja. Izkazalo se je, da zamera niti ne izhaja toliko iz tega, da je povabljenec iz drugega političnega tabora, ampak bolj iz tega, ker je že kdaj preskočil iz kakšnega tabora. In to je preprosto nespodobno; skratka, če se hočeš iti tako politiko, moraš imeti na drugi strani koga, ki ti poda roko, ne pa da jo ti ponudiš, on pa jo potem izpuli. To se je dogajalo precejšen del tega 
mandata.
Potem Pahor morda pač ni predsednik vlade za čas, v katerem smo?
Pahor ni nikoli skrival, kaj prinaša. Slovenija si ga je izvolila z vsem, kar je prinašal. Zdaj lahko reče, da to ni to – tudi leta 2008 je po štirih letih rekla, da si ne želi Janeza Janše. To pravi tudi zdaj, in to je znak neke zrelosti. Zdi se, da si Slovenija želi poti, ki ni janšizem in ki ni pahorjanstvo.

Sta to Gregor Virant ali Zoran Janković?
Onadva samo plavata na nekih pričakovanjih, ki temeljijo na Nejanša in Nepahor. Pri obeh je zanimivo to, da za sabo nimata še nikogar, nobenih poslancev in članov vlade, in vanju je zato mogoče projicirati vse ideale. Janković ima eno, za levico simpatično potezo – brezkompromisen odnos do partizanstva in socialistične samoupravne Jugoslavije. Na tej točki je bil Pahor izrazito mlačen, zato je verjetno nastala marsikatera zamera. Janković tako deluje bolj lev od Pahorja in mu odnaša volilce.

Pravite, da za sabo nimata nikogar. Toda ekipi sta že predstavila.
To nima nobenega učinka na predstavo ljudi. Ti ekipi nista še nič naredili, to so abstraktni posamezniki, ki ne morejo oskruniti njune idealne podobe. Ta ni pozitivna v smislu "mi hočemo Jankovića ali pa Viranta, ker je boljši od Pahorja", ampak predvsem "mi za nobeno ceno nočemo Janše in Pahorja".

No, ljudje vseeno pravijo, da hočejo Jankovića, ker je veliko naredil v Ljubljani.
To je samo opravičevanje, iskanje racionalnega argumenta, neke pozitivne zadeve. Ta je pač lepši, oni pridnejši, spet tretji učinkovitejši. Janković ni nikoli skrival – in podobno je pri Virantu –, da ga zanima samo položaj prvega v vladi. Njiju ne zanima postavitev ekipe, ki bo dolgoročno spreminjala strukturo slovenske družbe ali pa položaj katerega od slojev v odnosu do drugih. Ne prihajata, da bi pustila trajno sled.

In kaj se bo po vašem mnenju zgodilo, če eden ali drugi ne bo mandatar? Kakšen bo potem pomen stranke Zorana Jankovića na naslednjih volitvah?
Po mojem mnenju ne bo preživela; v njej so ljudje, ki mislijo, da je politika skakanje za lastno kariero, ne pa utrjevanje pozicije, ki zagotavlja neko stabilnost. Pri Jankoviću so sicer naredili strateško napako: računali so, da bo edini nov kandidat tega tipa, edini Nejanša. Nato je dobil za tekmeca Viranta, še bolj prazen klas, ki lažje stoji pokonci v brezvetrju in se še lažje nagiba v skladu s tem, kako veter zapiha. Ob dogajanju z Grčijo se je zdaj izkazalo, da bo morala Slovenija, pa tudi Evropa, s predsednikom vlade in ljudmi zdržati pritiske. Problem pa je na teh položajih imeti utrjene ljudi in večina tistih, ki se prijavljajo v kampanjo, nima tovrstnih kvalifikacij in ne bo zdržala. To je problem Slovenije: da se v politiko javljajo poulični sprehajalci.

Odhajajo tudi ljudje iz vaše poslanske skupine: Melita Župevc in Renata Brunskole prav k Jankoviću, Janja Klasinc menda nekam drugam ...
Tu se je pokazalo, da ljudje ne zdržijo pritiskov. Tisti, ki so prišli z nekim valom, z njim tudi odhajajo. Strankarski sistem je temelj sodobnih demokracij, in če ljudje ne znajo zdržati v tirnici, ki predstavlja prepričanja velikega dela političnega telesa, ne morejo biti pravi predstavniki tega dela političnega telesa in ne morejo delati za državo. Ampak kdor dela samo za lasten interes, bo skakal od ene opcije k drugi, k takšni, pri kateri bo več dobil. Tudi to je legitimno, a ne pripomore k stabilnosti države zlasti v časih, ko se vse destabilizira.

Se vam zdi nezadovoljstvo SDS z Virantovim pohodom na volitve iskreno ali predvolilna taktika?
To je iskreno nezadovoljstvo. Janša je v prejšnjem mandatu sklestil SLS in požrl NSi, kar pomeni, da je imel že takrat program 50+, ki se mu ni izšel. Na ta cilj mora startati tisti, ki nima partnerjev. Janši se je porušil temeljni koncept, o katerem je razmišljal – to je o pomladnikih in tranzicijski levici –, toda Virant s pomladniki nima absolutno nič. Tega konteksta, v katerem zna Janša razmišljati in voditi politiko, ni več. Seveda je jasno: če bi z Virantom, SLS in SDS dobili večino, bo to koalicija, h kateri bosta potem priskočila še SNS in Desus, in dobili bomo kolobocijo desne sredine in slab ugled za razvoj Slovenije. Nekaj podobnega smo že videli, samo v drugačni razporeditvi.

Zdi se, da tudi SD pred volitvami niso tako enotni, kot bi lahko pričakovali. Razdvojenost se kaže med mladimi in starejšimi, v navijanju za Teš in proti njemu, za koalicijo z Janšo in proti njej. Ali to kaže na notranjo demokracijo ali samo na neusklajenost?
Ne vem, ali obstaja kdo, ki bi bil za veliko koalicijo. A način delovanja te stranke je bil tak, da se v poenotenje stališč ni vložilo veliko napora. Če mene vprašate, je preveč delovala po vzoru “naj cveti sto svetov”, zato smo imeli marsikdaj težave že ob uvrščanju ljudi na liste. Zdaj se je pokazalo, da imaš, zlasti če si velika stranka, odgovornost neke stvari izpeljati. Vlada tega ne more storiti, če nima podpore v državnem zboru in če so poslanci največje stranke prepuščeni vsak svojemu premisleku in ne vložijo napora v poenotenje. To je tudi slabo sporočilo drugim, manjšim strankam.

Program SD še ni pripravljen?
Program je, toda program ni samo to, kar piše. Je tudi to, kar so ljudje naredili ter kako so pri tem pokazali svoje ključne usmeritve in dokazali, da po značaju niso egotripači. Predvsem pa to, da so vsaj toliko kompatibilni, da pri ključnih vprašanjih ne bo dileme, kako biti operativen pri vodenju države. Tako se lahko izognemo problemu, ki ga je imela ta koalicija z Zaresom. Tam je bilo treba govoriti z vsakim poslancem posebej in ga prepričevati, da je nekaj dobro, da smo v to vložili eno leto dela in da njegov premislek ne bo pomenil bistvenega prispevka.

Po Pahorjevi napovedi, da se bo morda poslovil od vodenja stranke, sta se najprej lansirali vaše ime in ime Patricka Vlačiča. Kdo bo predsednik?
Eno obdobje sem bil jaz namestnik predsednika, zdaj pa je to Vlačič. Kar ob tem najprej pade na pamet, je: ta dva bi lahko bila glavna v igri. Najprej moramo videti, kaj bo na volitvah.

Do socialne demokracije je zadnje čase zelo kritičen tudi nekdanji predsednik Milan Kučan. Kako vidite to kritiko?
Kučan ima to udobno pozicijo, da lahko na vsakih volitvah podpre drugo opcijo. Ko je bil v vzponu LDS, je leta 2004 podpiral LDS in Ropa, potem pa leta 2007 Pahorja pri odločitvi, da ne gre na predsedniške volitve, in leta 2008, naj gre s SD na parlamentarne volitve. Zdaj podpira Jankovića. Tisti, ki zajaha ta antistrankarski sentiment, je na bistveno boljšem, saj imajo Slovenci, odkar obstajajo, do strank zelo negativen odnos in se zanje navdušujejo zelo kratko obdobje. Ko se tem gibanjem prilepijo še tisti, ki so politično kariero delali na tem, da niso strankarski, je to antipolitični segment, ki je zelo močan in nevaren za Slovenijo. Uspešni postanejo tudi tisti, ki so bogati in si lahko politično pozicijo plačajo. Med njimi so celo takšni, ki so pri pridobivanju bogastva uporabljali tudi metode iz prvobitne akumulacije, pa jih vseeno dojemamo kot levičarje. Mislim, da je za Slovenijo pomembno revitalizirati polje političnega … Ampak ne tako, kot pravi Kučan, da se ljudje, ki niso nikoli bili v politiki, vržejo v državo. To bo katastrofa.

In kako boste politiki ljudi prepričali, da je strankarska politika zanje še vedno najkoristnejša?
Zaradi tega spoznanja jaz nisem politik. Svojo kariero sem naredil na univerzi; na slovenske volitve je nemogoče iti kot politik. Kdor pravi, da gre na volitve kot politik, je najbrž res politik. To je ena stvar. Vsem, ki bodo šli na položaj, pa bi svetoval, naj si vzamejo čas za premislek. Preden bodo to funkcijo prevzeli, naj si izberejo ekipo in se naslonijo na najboljši del uradništva, ki obstaja na ministrstvu, da bodo lahko državo vodili v najboljši možni smeri.