“Tu okoli zdaj tega ne zna in ne dela nihče več, včasih pa je bil livar – še zlasti v ladjedelništvu – nadvse pomemben poklic. Iz brona, aluminija, litega železa in medenine smo vlivali propelerje, puše in marsikaj. Sploh ob remontih ladij je bilo za nas, livarje veliko dela,” se spominja 76-letni Berto Radojkovič, najverjetneje eden zadnjih še dejavnih livarjev pri nas.

Vliva iz veselja
Na polotoku Seča, nedaleč stran od Forme vive, ima Radojkovič manjši vrt in tam si je že pred kakimi slabimi 20 leti naredil majhno livarno. Je v pokoju, vendar skoraj vsak dan iz Pirana, kjer živi, zahaja tja, kjer za hobi, svoje veselje, vliva svečnike, pepelnike, portrete Tartinija, grbe Pirana in še marsikaj. Med našim obiskom je v vroči in zadimljeni livarnici mojster ob pomoči “vajencev” Dušana in Lavra iz aluminija vlival podstavke za stolčke.

Po poklicu trobentač
Radojkovič se je za ta poklic odločil pred 61 leti, torej, ko je imel 15 let. Izučil se je v ladjedelnici Uljanik v Puli in je do leta 1961 vlival tudi v nekdanji ladjedelnici v Bernardinu. Nato se je posvetil trobenti, končal glasbeno šolo in se po 40 letih glasbene kariere 
upokojil.