Slovenci imamo v Bosni in Hercegovini (BiH) žal vedno manj ugleda. "Najbolje, brez večjih naporov ste se izvlekli iz vojne, vsa krvava morija vam je bila praktično prihranjena, a ste nam vseeno precej drago prodajali orožje in dobro zaslužili," mi je pred dnevi med drugim očital taksist, ki me je vozil po Sarajevu.
Zaslužkarji. Med poslušanjem te pridige se mi je zdelo edino pravilno, da molčim, si mislim svoje in mu ne ugovarjam. "Tako ali tako ste premladi, da bi razumeli, da je vse, kar govorim, čista resnica," mi je še zabrusil, ko sva se poslovila. Podobnih opazk o "poštenosti" Slovencev sem v BiH slišala veliko. Večinoma od tistih, ki se med vojno v BiH niso mogli bojevati oziroma braniti, ker niso imeli orožja. Kot ujetniki so tako več let upali samo, da preživijo. Na njihov račun naj bi se tedaj dobro okoristili številni vojni dobičkarji. Na primer trgovci, ki so iz neobstreljevanega dela Sarajeva tihotapili hrano v predel mesta, kjer je divjala vojna. Ljudje so morali zato najosnovnejše življenjske potrebščine kupovati od teh premetenih zaslužkarjev, ki so hrano prodali nekajkrat dražje, kot so jo kupili. A domačinov, pravih "Sarajlij", ti zaslužkarji nikoli niso prizadeli in ponižali tako, kot so jih tujci, od katerih so pričakovali samo pomoč pri vzpostavljanju miru. Tujcem očitajo, da so se najbolj okoristili. "Morijo bi lahko ustavili prvi dan, ko so prišli na pomoč, ne da so čakali in dopuščali pokole. Namesto da bi agresorju orožje vzeli, so ga še nam drago prodali," pravijo.
Pa ne samo v BiH, tudi drugod po svetu nam takšni prekupčevalci z orožjem, pa postopki z Ljubljansko banko in …