Veterinarskih inšpektorjev je malo, njihovo delo pa je odgovorno. Zato ne čudi, da je med mladimi zanimanje za opravljanje tega poklica majhno, nam v intervjuju pove dolgoletna veterinarska inšpektorica Ingrid Zidarič iz območnega urada UVHVVR Nova Gorica.
Žurnalov Festival za ljubitelje živali boste letos lahko obiskali v soboto, 10. junija, v primeru slabega vremena pa v soboto, 17. junija 2023. Dogajanje bo v Novi Gorici med 15. in 21. uro. Rdeča nit dogodka je odgovorno skrbništvo živali. Na festivalu boste spoznali čudovite ptice, pse, mačke, konje in eksotične živali. Letos nas čaka veliko novosti; obiskale nas bodo tudi alpake, kopenske želve in številni glodavci. Dogodku lahko sledite TU.
Ingrid Zidarič opravlja delo inšpektorice od leta 1998. V času svojega profesionalnega dela so s kolegi številnim živalim omogočili zagotoviti boljši jutri. "Največje zadoščenje občutimo, ko uspemo žival rešiti in je zanjo ter za njenega (bivšega) lastnika ustrezno poskrbljeno. Treba se je odločiti v skladu z zakonodajo in prav tako moralno pravilno.Tudi veterinarski inšpektorji smo le ljudje," razlaga sogovornica. Za uspešno opravljanje njenega poklica je pogoj empatija: "Če nisi empatičen do ljudi, ne moreš biti niti do živali."
Od leta 2021 so živali v slovenskem zakoniku obravnavane kot čuteča bitja. Ali prizori na terenu to potrjujejo?
Ozaveščenost o odgovornem odnosu do živali se med prebivalci stalno izboljšuje. Dejstvo pa je, da je bilo skrajnih primerov od nekdaj malo. Iz naših izkušenj lahko povem, da imajo ljudje v večini primeren odnos do živali, pri čemer se vedno najdejo (redke) izjeme.
Moti me, da se poročanje o skrajnih primerih na družbenih medijih in spletu napihuje. Odnosa do živali tudi ne moremo ocenjevati na podlagi estetskega izgleda kmetije oziroma bivališča živali. Pomembno je, da je za žival dobro poskrbljeno glede prehrane, vode in antiparazitskih sredstev. Tudi za hišne ljubljenčke ljudje v večini ustrezno skrbijo.
Na Goriškem območju je veliko proste reje, zato pri nas ne prihaja pogosto do skrajnih primerov zlorab. Zadovoljni smo, da na našem območju ni velikih prašičjih farm.
Katere kršitve najpogosteje zaznavate?
Koliko odvzemov odredite letno? Ali opozorila zadoščajo?
Do odvzema pride, ko je to potrebno. V primeru hujših primerov zanemarjanja smo dolžni podati kazensko ovadbo za kaznivo dejanje mučenja živali. Četudi tega posameznik ne naredi namenoma. V času svoje kariere še nisem spoznala namernega mučitelja živali. Nekoga sem kazensko ovadila, na primer, ker je kokoš nabodel na vile.
V primeru, da steče postopek ugotavljanja sumov kaznivega dejanja in sodišče ugotovi, da gre za hudo mučenje živali, je predpisana kazen od enega do treh let zapora. Kako pogosto se izreče?
Večinoma gre za pogojne obsodbe. Ekscesi, ko denimo lastniki kozam zvežejo noge, ali pa ustrelijo zajca ali psa, so po navadi povezani s človekovim slabim socialnim in duševnim stanjem. Naša primarna naloga je žival rešiti.
Glede na večjo ozaveščenost javnosti vas ljudje pogosteje opozarjajo na kršitve. V koliko primerih se prijave izkažejo za resnične?
Pred petimi leti smo prijave šteli in ocenjevali. Takrat je bilo neutemljenih približno 98 % prijav. Vzrok je lahko nevednost, vendar moramo vse prijave obravnavati objektivno. Pred leti smo prejeli prijavo, da krave stojijo v vodi. Na koncu se je izkazalo, da bi se lahko umaknile na bližnji hrib, vendar so raje izbrale vodo. Okolje mora živalim omogočati izbiro; te so lahko bodisi na odprtem, pod streho, v senci, ali na soncu.
Zlasti veliko prijav smo dobili ob uveljavljanju proste reje. Razlogi za to so bili nepoznavanje osnov živinoreje in fiziologije živali. Govedo je namreč stepska žival, ki ji poseben prebavni trakt omogoča vzdrževanje telesne temperature. Pozimi mora imeti na voljo dovolj suhe krme in vode, sicer pa se lahko napaja tudi s snegom. Spomladi ima pašno govedo drugačno dlako kot uhlevljeno. Na videz lahko zgleda zanemarjeno, kar ne drži. Gre zgolj za fiziološki proces. Nekateri klici pa so občasno tudi utemeljeni, kar potrdijo veterinarji na terenu.
Se odzovete na vse klice?
Seveda. Na vse prijave odreagiramo tudi zaradi odziva javnosti, čeprav je lahko že iz same vsebine prijave razbrati, da ni suma na kršitev. Če se ne bi odzvali, bi bil odziv prijaviteljev lahko izkrivljen.
V uradnih in družbenih medijih je večkrat zaznati, da se naj pristojni ne bi odzivali na večkratne prijave mučenja živali. To drži?
Menite, da je v Sloveniji dovolj veterinarskih inšpektorjev?
Dejstvo je, da nas je premalo, saj poleg tega opravljamo še dodatno inšpekcijsko in upravno delo. Premalo je mlajših zaposlenih, ki jih je v delo seveda treba vpeljati. Zaradi trenutne klime, ki je zajela veterinarsko inšpekcijo, si pri nas nihče ne želi delati.
Kakšen pogled imate na predlog o noveli zakona o zaščiti živali? Javnost in deležnike najbolj razburja uvedba pooblaščenih svetovalcev za zaščito živali, ki bi na terenu lahko preverjali razmere, v katerih živijo živali. To je predvsem med kmeti sprožilo val ogorčenja.
Sama nimam težav s tem, da ljudje preverijo mojo odločitev. Vsi naši zapisniki so že sedaj javna listina. Bolj se mi zdi sporno dejstvo, zakaj je prišlo do tega, da bi lahko nekdo, ki je zaključil 40-urni tečaj, postal pooblaščeni svetovalec, ki bi nadziral naše delo. Sami presodite, ali je to primerno. Ali se bo v prihodnosti začelo preverjati tudi zdravnike?
Slovensko javnost občasno pretresejo skriti posnetki iz klavnic, nazadnje so bili to posnetki iz Kmetijske zadruge Rače, ki opozarjajo na za živali nehumane razmere. Kako bi lahko take primere izkoreninili?
V teh posnetkih so predstavljene najslabše situacije, ki se lahko zgodijo v klavnicah. Seveda do tovrstnih situacij res prihaja. Zagotavljam pa vam, da so taki dogodki prej izjema kot pravilo. Veterinar ne more biti ves čas prisoten na vseh mestih v klavnici. Poleg tega so tam zaposleni delavci eni izmed najslabše plačanih, čeprav gre za izjemno stresno delo. Posnetke je zato treba vzeti v kontekst. Zagotovo gre za postopke, ki so za marsikoga neprijetni. Veterinarjeva naloga je, da poskrbi za ustrezno izvedbo. Mi ne delamo 8 ur in je nato naše službe konec. Občutke in spomine pogosto odnesemo domov.
Se vam zgodi, da na terenu tudi sami ne morete ostati neganjeni ob določenih prizorih?
Čustva nas seveda lahko preplavijo. Treba je paziti, da da to ne vpliva na odločitve, saj lahko zaradi tega zboliš. Na stres se moramo odzvati na primeren način, k čemur lahko pripomorejo dolgoletne izkušnje.
Se vam je kateri izmed primerov zasidral v spomin?
Takih je več, izpostavila pa bom tistega, ki se je zgodil na Bukovskem vrhu. Tam je v izjemno slabih razmerah živel starejši možakar, ki je imel v lasti več deset koz. V pašni sezoni smo prejeli prijavo in se odločili zadevo raziskati. Ugotovili smo, da imajo koze na paši ustrezne pogoje, razmere, v katerih je živel lastnik, pa so bile skrajno neprimerne. Če tega ne bi videla na svoje oči, ne bi mogla verjeti. S sodelavko sva takrat obvestili zdravnico, da možakar potrebuje zdravniško pomoč.
Celotna ekipa policistov, reševalcev in veterinarjev jih je v snegu prignala nazaj v dolino. Policisti so obvestili tudi zdravnico, saj je bilo možakarja treba spraviti na toplo. Dobil je sobo v domu starejših občanov, kjer se v treh dneh kar ni mogel najesti.
Bi lahko za konec morda z nami, prosim, podelili misel o odgovornem skrbništvu živali?
Ljudje kupujejo živali preko oglasov, saj so lahko bolj poceni. Ko je nakup mimo, v veterinarski ambulanti izvedo, da so bili ogoljufani. Nedavno smo denimo obravnavali primer pasjega mladiča, ki je bil že s 4. tednom odvzet materi. Na žalost je kmalu poginil, saj ni prejel zadostnih količin materinega mleka. Nauk te zgodbe je, da je bolje kupovati pri vzrediteljih.
Velika težava je tudi t. i. zbirateljstvo. Pri tem gre za asocialne osebe, ki v svojem okolju niso sposobne vzpostaviti socialnih odnosov z ljudmi. Zato si omislijo številne živali, ki se nekontrolirano razmnožujejo. Tovrstna stanja bi morali definirati kot patološka, saj bi na ta način take situacije lažje reševali. Zaenkrat te živali prevzamejo zavetišča in jih sterilizirajo. Nato se jih odda, ali po presoji vodje zavetišča vrne v njihovo domače okolje. Glavno je, da se lastniki živali zavedajo odgovornosti, ki jo imajo do živali.
dezurni@styria-media.si