Šestega septembra 1930 je bila na gmajni pri Bazovici pri Trstu izvršena smrtna obsodba, ki jo je izreklo italijansko fašistično posebno sodišče proti štirim primorskim domoljubom in protifašistom, članom organizacije Borba, Slovencem Ferdu Bidovcu, Franju Marušiču in Alojzu Valenčiču ter Hrvatu Zvonimirju Milošu, zaradi atentata na tržaški fašistični časopis Il Popolo di Trieste.

Kmalu po koncu druge svetovne vojne so tam po načrtih arhitekta Franja Kosovela postavili spomenik, pri katerem od septembra 1945 vsako leto poteka spominska svečanost, ki je letos v znamenju tudi 70-letnice padca fašizma, kapitulacije Italije in ljudske vstaje na Primorskem.

Simbol upanja in miru

Današnjo osrednjo slovesnost je priredil Odbor za proslavo bazoviških junakov pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, v imenu katerega je prisotne pozdravil predsednik Milan Pahor. Opozoril je, kako so bazoviški junaki priča odpora primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov proti fašističnemu režimu, pa tudi skupne zavesti vrednot protifašizma, prav tako pa je Bazovica simbol upanja in miru.

Prisotne je nagovoril tudi tržaški župan Roberto Cosolini, ki je med drugim poudaril pomen spomina na pričevanje vrednot svobode, spoštovanja, razumevanja in solidarnosti, kar je pomembno še posebej v sedanjem kriznem času. Ta povzroča negotovost, ki se lahko izrodi v iskanje sovražnikov, ki so drugačni zaradi barve kože, jezika, kulture in veroizpovedi, kar pa si ni mogoče več privoščiti.

Za ministra Uroša Grilca so bazoviški junaki priče pomena vztrajanja v svojih prepričanjih in zato neposreden zgled vsem. Minister je poudaril pomen dostojanstva, ki so ga bazoviški junaki izkazali s tem, da so vztrajali pri stališču, da slovenska kultura ni tujek, ampak ima zgodovinsko pravico, prezira, ki ga je fašistični režim kazal do njih, pa niso nadomestili s prezirom do italijanskega naroda. Pri tem so dokazali svojo človečnost in razsodnost in to je njihova velika moralna zmaga, je dejal Grilc.

"Dolžnost spomina je stvar vseh"

Osrednja govornika na današnji proslavi sta bila goriški zgodovinar Dario Mattiussi in tržaški književnik Marko Kravos. Prvi je poudaril, da so bila dejanja primorskih rodoljubov reakcija na preganjanje, a tudi gesta ponosa in poziv k upanju, zato jih je treba postaviti ob bok mnogim junakom tako imenovanega italijanskega "risorgimenta" oziroma preporoda iz 19. stoletja. Dolžnost spomina je stvar vseh, kot tudi rast kulture spoštovanja in različnosti, je dejal Mattiussi.

Kravos pa je poudaril potrebo po nadaljevanju obiskovanja svečanosti v Bazovici, saj slednje civilno družbo držijo skupaj. Bazovica je namreč kot človeška potreba po vrtu spomina, ki ga je treba vedno negovati, da bodo izročilo, jezik in etični čut v ponos, s pridelkom spomina pa naj se obvladuje agresivnost. Samo to je ključ sožitja, je dejal govornik, ki se je ustavil tudi pri splošnem kriznem položaju v svetu. Poti iz stiske ne bo našla politična in gospodarska elita, prav tako protesti in vstaje ne bodo uspešne, če ne ostanemo "ljudje z gmajne, ki vedo drug za drugega", je dejal Kravos.

Slovesnosti že od petka

Slovesnost, ki so se je udeležili tudi slovenski veleposlanik v Italiji Iztok Mirošič ter številni vidni politični predstavniki ter člani borčevskih in domoljubnih organizacij iz Slovenije in Italije in jo je neposredno prenašal Radio Trst A, je predstavljala vrhunec pobud ob 83-letnici ustrelitve bazoviških junakov. Te so se začele v petek z jutranjo počastitvijo pri spomeniku ob sodelovanju skupine Mladi Tigr in dopoldansko svečanostjo pri grobu bazoviških junakov na tržaškem pokopališču, junake pa so isti dan popoldne počastili tudi pri plošči na pročelju ljubljanske univerze in pri prvem spomeniku v Prešernovem gaju v Kranju, medtem ko je bila zvečer v župnijski cerkvi v Bazovici maša zadušnica, ki jo je daroval upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran. V soboto zvečer pa je pri spomeniku na bazoviški gmajni zagorel kres, ki so ga prižgali zamejski taborniki Rodu modrega vala.