"Vsi strelski pohodi so kopija tistih, ki se dogajajo v Združenih državah Amerike. Vzrok za to je digitalna tehnologija in hiter prenos podatkov, česar včasih ni bilo. Mladostniki in otroci so temu najbolj izpostavljeni. Ko v ZDA pride do strelskih pohodov, so s tem takoj seznanjeni. Na kak način se to izvede, je skoraj jasno. Na temnem spletu (ang. darknet) namreč obstajajo celo navodila, kako jih izvesti. Težavna je predvsem pretočnost informacij," o tragičnem primeru strelskega pohoda 13-letnika, pove klinični psiholog dr. Tristan Rigler iz Psihiatrične klinike v Ljubljani.

Kljub temu ekstremnih dogodkov ne smemo posploševati. "Velika večina otrok nima težav ali večjih vedenjskih motenj. Govorimo o resnično majhnem odstotku, morda odstotek otrok, ki niso prilagojeni," doda strokovnjak.

Pri svojem delu obravnava otroke in mladostnike, ki imajo duševne motnje. Te so v porastu, po nekaterih podatkih naj bi se danes z njimi soočalo od 10 do 25 odstotkov mladih. Strokovnjak ocenjuje, da so te številke pretirane. Razlikujejo se sicer glede na posamezne duševne motnje. Okvirno naj bi se v populaciji z njimi spopadalo od enega do 12 odstotkov posameznikov.

Slovenija Strašljivo stanje: Pol duševnih motenj se pojavi že pred 14. letom

Niti po in med epidemijo covid-19 večjih odstopanj na področju psiholoških težav med mladostniki ni zaznal oziroma o teh z gotovostjo težko trdi: "Ves čas smo zasedeni in imamo čakalne dobe. Če imamo 18 postelj in so vse zasedene, je težko reči, ali smo bolj zasedeni kot v preteklosti, ko so bile postelje prav tako zasedene. Zagotovo pa je opaziti primanjkljaj prostora in osebja. Pri nas po mojih podatkih večjih odstopanj v statistiki psihopatologije med otroki in mladostniki ni zaznati."

Foto: Profimedia otrok in starš Skrbi ga pretiran pritisk z vidika pričakovanj s strani staršev in okolice, ki je otrokom naložen že v osnovni šoli. "Strah me je, ker se mladim ljudem, ki so v zelo napornem razvojnem obdobju in večinoma kognitivno nezmožni dojeti, kaj se dogaja, nalaga tako velika odgovornost za njihovo življenje. Te občutke otroci in mladostniki ponotranjijo. Težava nastane, ker se začnejo identificirati izključno po tem, kako uspešni so v šoli oziroma obšolskih dejavnostih."

Zaskrbljujoče je, da se otroci prekmalu srečajo z eksistencialnim strahom: "Otroci so že ob koncu osnovne šole prestrašeni, če imajo denimo en predmet zaključen s štiri. Izračunajo si točke in ugotovijo, da ne bodo prišli na želeno gimnazijo. Zaradi tega morda kasneje ne bodo mogli študirati medicine. V 7. razredu izračunajo, da je njihovo življenje končano. Pride do t. i. domino efekta, ki ga lahko povzroči zgolj ena slabo odpisana kontrolna naloga."

Slovenija Psihoterapevtka: "Mlade se mrcvari po zasebnih praksah"

Foto: Profimedia medvrstniško nasilje To je lahko razlog za duševne motnje, ki jih obravnavajo v ambulantah in ob hospitalizacijah. Zlasti v z zadnjem času je pogosto prisotno nasilje med mladostniki, ki ni nujno ločeno z duševnimi motnjami. Pogost faktor pri pojavu ekstremnih in kaznivih oblik vedenja je namreč prisotnost psihopatologije.

Agresivnost je sicer del vsakega posameznika, razlika je le v tem, v kakšni meri je sposoben določene impulze kontrolirati in jih preusmeriti v družbeno konstruktivno smer. Sogovornik pojasni, da je vzrokov za nastanek nasilnega in neprilagojenega vedenja več, pri čemer so rezultati podobni. 

Otrok je lahko že nevrobiološko nagnjen k nasilju oz. spremenjen do te mere, da se na okolje drugače odziva. Tak primer so otroci, ki se rodijo z motnjo ADHD (hiperkinetični sindrom). Ti imajo težave s kontroliranjem impulzov, posledično lahko hitreje reagirajo ter nekoga udarijo. Velik vpliv ima tudi nespodbudno okolje, kjer je nasilje del otrokovega vsakdana. Pogosto se začnejo tudi sami tako vesti. Razlog pa je lahko tudi pretirana oz. neprimerna skrb staršev, ki se prav tako odrazi v nasilnem vedenju. "Otrok je lahko pretirano negovan in ima na razpolago vse možne materialne dobrine. Po drugi strani se od njega zahteva le najboljše. Ko dobi slabo oceno, lahko postane nasilen. Naša naloga je, da vzroke strokovno opredelimo."

Odkrito Raziskava: Večina otrok in mladih sama rešuje stiske

So krive nasilne igrice in filmi?

Precej kritik na porast nasilnega vedenja med otroki in mladostniki je še nedolgo nazaj požela permisivna vzgoja, kjer je otrok tisti, ki v hiši določa pravila. Strokovnjak pa izpostavi problematiko kaotične vzgoje, ki je danes vse bolj prisotna. Zanjo je značilno, da se starši ne držijo enega vzgojnega sloga, temveč ga prilagajajo na podlagi informacij, ki so jih pridobili na internetu in v knjigah. Zaradi tega pri vzgoji prihaja do zmešnjave. "Otrok je za isto obliko vedenja v nekem trenutku kaznovan, kasneje pa nagrajen. To mu škoduje in v njem zbuja identitetno krizo ter težave na področju osebnostnega razvoja. Posledično se pojavljajo težave pri medosebnih odnosih," razloži Rigler.

Foto: Profmedia pištola

Pri porastu nasilja med mladostniki se pogosto omenja izpostavljenost nasilnim videoigricam in filmom. Sogovornik bolj kot v sami izpostavljenosti nasilnim videoigricam in filmom problem vidi v pojavu desenzitizacije. To pomeni, da so otroci izpostavljeni taki kvaliteti nasilnega vedenja, da to določa obliko nasilnega vedenja. "Ko mladi fantje igrajo izjemno dodelane nasilne videoigrice in ure in ure streljajo ljudi, postanejo na nasilje neobčutljivi. V obdobju, ko bi morali razvijati sočutje in empatijo, čas posvečajo klanju in nasilju. Neobčutljivost na nasilje lahko torej prispeva k obliki izražanja le-tega." 

Toliko otrok ima poteze brezčutnosti in neobčutljivosti

Po podatkih stroke naj bi v Sloveniji štiri odstotke slovenskih mladostnikov imelo vedenjske motnje, le majhen del od teh štirih odstotkov pa ima poteze brezčutnosti in neobčutljivosti. Govorimo o disocialnih osebnostnih potezah, čemur stroka ni naklonjena. Tovrstnih diagnoz namreč ne bi smeli postavljati pred dopolnjenim 18. letom. Drugačnega mnenja je dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina, ki že nekaj let glasno opozarja, da so že med majhnimi otroki, starimi dve in tri leta, 'psihopati', ki niso ustrezno obravnavani. To ima po njenih besedah uničujoče posledice tako za družbo kot za posameznika.

Sogovornik se z njo ne strinja, saj je glede diagnosticiranja osebnostne motnje pri otrocih in mladostnikih zadržan. "Na osnovi modernih nevropsiholoških znanj vemo, da se možgani razvijajo do skoraj 30. leta. V tem času so torej še možne spremembe. Zato je delikatno, če nekdo dobi takšno diagnozo, saj se jo je izjemno težko znebiti. Diagnoza namreč določa prisotnost in vseživljenjskost motnje. Ravno zato je treba biti pri otrocih in mladostnikih izjemno previden. S primeri triletnih psihopatskih otrok se še nisem srečal in glede tega pojava nisem zasledil relevantne znanstvene literature."

Otroci Zanje obstaja veliko tveganje, da postanejo psihopati

Obstaja pa izjemno redek odstotek otrok, ki je odporen na psihoterapevtske ukrepe in klasično uveljavljeni pristopi nanje ne delujejo: "Če je okolje nerazumevajoče, se pojavi problem. Določeni otroci že zgodaj kažejo nasilne tendence, zato je verjetnost, da bodo to razvijali tudi v odrasli dobi velika." 

Foto: Profimedia nasilno vedenje V primeru, da starši pri otroku zaznajo odstopanje v vedenju, klinični psiholog svetuje čimprejšnjo vključitev v diagnostični proces. V sklopu tega se otroku zagotovi ustrezno obravnavo in zdravljenje. Ob tem Rigler opozori, "da kljub vsemu znanju in napredni tehnologiji nismo vsemogočni, vseh primerov se ne da ozdraviti in bodo vselej obstajali tudi tisti nerešljivi".

Staršem, ki zaznajo odstopanje v vedenju, svetuje, da poiščejo pomoč in se vključijo v svetovanje. Najbolj pa je pomembno, da so vključeni v otrokov diagnostični proces in v njem sodelujejo. Pogosto se namreč srečajo s težavo, ko bi otroku lahko pomagali, vendar imajo starši svoje poglede in prepričanja, ki proces zdravljenja otežujejo.

K pozni obravnavi in iskanju strokovne pomoči pripomoreta tudi sram in stigma na področju duševnih motenj. Klinični psiholog z nami deli parodoks, ki mu je priča v letih dela na psihiatrični kliniki: "K nam pogosto prihajajo zaskrbljeni starši otrok, ki nimajo težav. Tisti, ki pa imajo dejanske težave in bi jih bilo treba diagnosticirati ter zdraviti, nas ne obiščejo oziroma pridejo do nas po drugih kanalih."