Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta 2. in 3. točka 1. odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki pooblašča vlado, da prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje, v neskladju z ustavo. Vladni odloki na podlagi teh določb so tako neustavni. Gre za vladne odloke, ki se nanašajo na omejitve gibanja: policijsko uro, prepoved združevanja, prepoved prehajanja regijskih in občinskih meja. Tako je odločilo s petimi glasovi proti trem.

Že plačanih glob ne bo mogoče dobiti nazaj

Ker pa je ustavno sodišče odloke, ki so se nanašali na omejitve gibanja, razveljavilo, ne pa odpravilo, že končanih prekrškovnih postopkov ne bo mogoče več odpreti. Postopki, ki so v teku, so z objavo ustavne ustavljeni, še neplačanih glob pa ne bo treba plačati.  

Sporni del 39. člena zakona:
Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko minister, pristojen za zdravje, odredi tudi naslednje ukrepe:

določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav;

prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih;

prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;

omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov. 

Vlada ima podlago za ukrepe še dva meseca

Ustavno sodišče je ugotovilo neskladnost druge in tretje alineje 39. člena zakona, ki "prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih; prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;". Državni zbor mora neskladje popraviti v dveh mesecih oziroma zakon spremeniti na način, da bo omogočal primerno podlago za izrekanje sorazmernih in na strokovni podlagi utemeljenih omejitev gibanja. 

Ustavno presojo vložilo več pobudnikov

Ustavno sodišče je navedene določbe presojalo na pobudo več pobudnikov. Presojalo je tudi več odlokov vlade, ki so bili sprejeti na podlagi navedenih zakonskih določb od aprila do oktobra 2020 zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije covida-19.

Pobudniki so izpodbijani zakonski ureditvi med drugim očitali, da vladi podeljuje pooblastilo, da po lastni presoji, brez kakršnih koli zakonskih omejitev in meril, izvirno odloča o omejevanju pravic posameznikov. Ustavno sodišče je te očitke presojalo z vidika delov 32. in 42. člena ustave, ki določata, da se smeta svoboda gibanja ter pravica do zbiranja in združevanja omejiti z zakonom v povezavi z načelom legalitete iz 120. člena ustave, ki zahteva, da izvršilna oblast deluje na podlagi in v okviru zakona.

Namen ukrepov mora biti jasno določen

Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon, je presodilo.

Ko gre za urejanje omejitev gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni sodišča sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je menilo sodišče.

Ob tem je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev. Prav tako ne določa varoval, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih.