Teden je kot prejemnik nagrade RS za izjemne dosežke na področju srednjega šolstva za leto 2022 začel s sprejemom pri predsednici Nataši Pirc Musar, nadaljeval ga je z ustaljenim delom na Srednji poklicni in tehniški šoli Trbovlje (STPŠ).
Dr. Uroš Ocepek, profesor računalništva, je s svojimi nekonvencionalnimi metodami najprej prepričal dijake, nato še strokovno javnost. Po nazivu Učitelj leta 2022 v Sloveniji, se je letos kot prvi slovenski predstavnik znašel med petdeseterico v globalni konkurenci.
Poleg poučevanja se loteva številnih projektov, vanje vključuje tudi dijake. Raziskuje umetno inteligenco in programira spletne aplikacije. Podpisal se je pod projekta BCI (Brain Computer Interface) slikar in AiVSENIK, ob 40. obletnici skupine Laibach je predstavil inovacijo AR-Laibach, izdelal spletni virtualni učbenik o spolno prenosljivih boleznih, konstruiral več robotov in na podlagi DNK analiz ustvaril Družinsko drevo, kjer lahko uporabnik odkrije svoje prednike.
Z "Dr. Ukijem", ki je obiskoval isto osnovno šolo kot zgoraj podpisani, je pogovor stekel na tipičen šolski dan v knjižnici STPŠ. Podal je svoje poglede na širšo problematiko učiteljskega poklica v Sloveniji in pojasnil, ali so današnje generacije otrok zares tako drugačne od prejšnjih.
Zakaj ste postali učitelj?
To sem začutil že v mladih letih. Rad sem pomagal drugim. Sošolcem, ki so imeli učne težave, sem rad razlagal snov. Ko nas je razrednik na koncu osmega razreda vprašal, kaj želimo postati, sem na list zapisal, da bi rad postal učitelj matematike. Vmes sem sicer imel različne ideje, seveda bi bil najraje astronavt. Ampak ko je bilo treba sprejeti odločitev, sem šel v učiteljstvo. Pogosto sem bil mentor, vodil kakšne projekte in tako sem se odločil za študij matematike in računalništva, posebej sem bil nagnjen k računalništvu.
Kdo je bil vaš najljubši učitelj v osnovni in srednji šoli? Po čem se je razlikoval/a od drugih?
Najbolj me je navdihnil profesor Anton Leskovšek, ki je bil kar znamenita osebnost na trboveljski gimnaziji. Bil je moj razrednik in profesor matematike. Imel je strogo držo, strogo prezenco, a je bil zelo mehak, dobrodušen človek. Cenil sem to, da je bil iskren in pravičen. Marsikdaj pri sebi prepoznam, da na določene situacije reagiram enako kot on.
Je imel kakšne specifične učne metode, ali vas je pri njem navdušil odnos do dijakov?
Bolj njegov odnos. Sicer je bil tipičen gimnazijski profesor pri podajanju snovi. Naredili smo ogromno vaj, treba je bilo vložiti veliko truda. Pri meni je bilo tako, da če so učitelji pokazali iskren odnos in trud, potem so s tem kupili mojo motivacijo. Bil sem sicer priden učenec in dijak, a sem se raje učil, če sem videl, da učitelj vloži del sebe v delo.
Rojeni ste leta 1987. Kako ste vzljubili računalništvo, saj ljudje naše generacije v zgodnjih letih večinoma niso živeli z računalnikom?
Prvi računalnik smo doma dobili, ko sem bil v petem razredu. To je bil model 486. Pred tem sem imel model Commodore 64, ki pa sem ga uporabljal le za igranje igric. Sicer nisem tipičen primer računalničarja, ki vseskozi igra igrice, ampak sem imel željo po ustvarjanju. Sem pa že v obdobju pred nakupom prvega računalnika vedel, da obstajajo in kakšne funkcije imajo. Tako sem si iz kartonov čokolad znane znamke naredil 'računalnik', ga polepil z navadnim belim papirjem, nanj narisal ikone ter si nato predstavljal, da imam v rokah miško, saj je Commodore namreč ni imel. Takrat je bila zelo popularna igrica Hugo, ki je seveda nisem imel. Imel pa sem zvezke in plakate s Hugovim motivom in tako sem si vizualiziral in predstavljal, da igram igrico. Tako sem dejansko uril svojo domišljijo in kreativnost. Računalništvo pa sem vzljubil potem, ko sem poleg matematike iskal še eno smer. Pred začetkom študija sem imel na izbiro tehniko, fiziko in računalništvo. Za tehniko sem bil neroden in nisem vedno vsega do konca izpilil. Najina učiteljica Marinova se je z mano sicer zelo trudila (smeh, op. a.), kljub mojim skromnim poskusom je bila prijazna. Fizika je preveč teoretična zame. Računalništvo se mi je zdela smer prihodnosti, a sem jo v prvi vrsti izbral kot dopolnitev matematike. Ko pa smo v prvem letniku fakultete začeli programirati, se mi je to opravilo zdelo kot zlaganje kock. Postal sem ustvarjalen, začel negovati algoritmično razmišljanje in začel programirati. Sčasoma sem stvar 'kupil' v celoti.
Ste član generacije, ki je zgodnje otroštvo preživela v 'analogni' dobi, med odraščanjem pa je nastopila 'digitalna' doba. Vas preseneča, kako hitro so se ljudje navadili na digitalni svet? Se vam današnja stopnja funkcionalne računalniške pismenosti zdi visoka?
Najbrž boste presenečeni, če vam povem, da med mojo generacijo in današnjimi otroci ni velike razlike. Današnji otroci so namreč le uporabniki tehnologije. Uporabljajo jo za zabavo, torej za igrice ali socialna omrežja. Zelo malo ljudi pa ima potrebne veščine, da bi z računalnikom ali telefonom naredili nekaj kreativnega. Ponavadi še orodij za delo z dokumenti ne znajo uporabljati, niti določenih preglednic za prezentacije in podobno. Čeprav je tehnologija precej bolj dostopna kot v najinih mladih letih, in so telefoni dejansko zmogljivejši kot so bili nekoč računalniki, pa teh veščin ni prav veliko. Od politikov včasih slišim, da računalništvo kot samostojni predmet ni potrebno, saj naj bi otroci te veščine že obvladali z ostalimi dejavnostmi izven šole. To ni res. Obvladajo igrice, socialna omrežja, morda kakšna osnovna orodja kot sta Word ali Excel, toda daleč od tega, da bi večina znala iz tega narediti kaj kreativnega.
Kakšno je bilo vaše prvo leto na šolo? Vas je kaj presenetilo?
Že med študijsko prakso me je presenetilo to, da s strani učencev ni bilo pravega spoštovanja do učiteljev. Čeprav so bili takrat poleg mene v razredu tudi njihov pravi učitelj, moj mentor in ravnatelj. Zelo težko je bilo narediti red. Ko pa sem delal prakso na moji Osnovni šoli Ivana Skvarče v Zagorju, se je zgodilo, da je moja takratna mentorica zbolela. Za 14 dni sem postal praktično njihov 'pravi' učitelj in otroci so imeli kar naenkrat povsem drugačen odnos. Pred učno uro sem jim povedal moja pričakovanja in stvar je nato brezhibno tekla, tudi komunikacija je bila drugačna. V Ljubljani te priložnosti nisem imel in takrat sem se spraševal, ali je ta poklic zame, ali sploh znam pritegniti pozornost. Tako da sem imel že med študijem nekaj različnih izkušenj. Ko sem začel poučevati, sem se tako zavedal, da moram graditi na avtoriteti. Da moram izraziti svoja pričakovanja do otrok, da pokažem svoje vrednote in da pokažem, da sem človek. Da nisem popoln, da delam napake, da pridejo kdaj slabi dnevi. A otroci morajo vedeti, kakšna so pravila igre. Posebej zato, ker je STPŠ bolj fantovska šola.
Je kakšna razlika v poučevanju pretežno fantovskega oddelka v primerjavi z bolj mešanimi oddelki? Je dinamika v razredu drugačna?
Razlika definitivno obstaja. Nadomeščal sem tudi na trboveljski ekonomski šoli, kjer so pretežno dekliški oddelki. Tam je bilo treba ubrati drugačen pristop, delati bolj 'mehko'. Na STPŠ, ki je bolj fantovska šola, pa je treba jasno postaviti pravila, vsako stvar, ki jo predavaš, je potrebno ozavestiti na način, zakaj je to pomembno, kje bodo to potrebovali v življenju. Fantje so bolj neposredni in iskreni od dijakinj. Če jih bo kaj zmotilo, bodo to povedali, ne bodo molčali in gojili doživljenjskih zamer.
Ste se že na začetku vaše profesionalne poti odločili, da boste uporabljali učne metode, ki pri večini učiteljev ali profesorjev niso pogoste?
Da. Želim biti drugačen in to sem tudi takoj pokazal. Da nočem biti le eden od mnogih učiteljev. S tem sem si zgradil spoštovanje, saj so dijaki videli, da nimam znanja le s področja računalništva, ampak da mi je mar za njih in za predmet. Videli so, da sem se maksimalno potrudil. Vedno pa rad poudarim to, da je bilo tako tudi meni vse skupaj bolj zanimivo. V prvih letih sem bil malce bolj 'sterilen', bolj zavzeto sem sledil učnemu načrtu. Skrbelo me je, kje bom dobil vsa ustrezna znanja. Z leti sem se sprostil, začel v pouk dajati več sebe, povedal kakšno svojo šolsko izkušnjo ... Stvar sem si zastavil tako, da se veselim vstopa v učilnico, ne pa da vstopam na način, da bom uro le čim bolj gladko oddelal.
Je vodilo to, da se s strani dijakov zahteva več aktivnosti in komunikacije? Da pouk ni le sprejemanje informacij?
Gotovo. Menim tudi, da mora učitelj svoje hobije in interese prenesti v učno prakso. Dijakom tako kdaj povem, katere filme in serije gledam, kakšno glasbo poslušam ... Oni to slišijo in so hitro v komunikaciji z mano, ko mi svetujejo, kaj bi bilo dobro pogledati ali poslušati. Na njihove predloge se odzovem in pogledam ali poslušam, kar so mi predlagali. Sem pa še vedno presenečen, ko oni glede teh stvari upoštevajo kakšen moj predlog. Je pa to tudi dober test za to, ali sem prestar za njihovo popularno kulturo.
Določeni učni prijemi imajo tudi motivacijsko vlogo. Kako se to prepleta?
Glede snovi že pravzaprav vem, kaj bom povedal. Vsako leto spremenim način podajanja snovi in določenih vsebin. To počnem posebej pri programiranju, ki je kompleksno in abstraktno. Včasih dobim kakšen preblisk. Recimo to, da s pomočjo igrice Super Mario razložim kakšen koncept. Takšne stvari, ki se pokažejo za efektne, nato prenašam v naslednja leta ali pa jih malo prilagodim. Za dolgoročne projekte pa se držim načela, da veliko truda vložim v predzgodbo. Letos sem za projekte tako sestavil skupino dijakov iz različnih razredov. Da so v istem kolektivu različno stari dijaki, da starejši pomagajo mlajšim. Tako sem v učni proces uvedel 'igrifikacijo'. Nisem odkrival tople vode, ampak sem za podlago vzel Harryja Potterja. Skupine sem poimenoval enako, kot so poimenovane skupine v teh romanih, torej Hogwarts, Ravenclaw, Gryffindor in Slytherin. Dijake sem razvrstil glede na osebnostne vzorce. Malce znanja s tega področja imam, saj sem iz tega deloma doktoriral. Upošteval sem načine, na katere dijaki razmišljajo in rešujejo probleme. Združil sem čim bolj podobne dijake, skupine pa nato tekmujejo med seboj. Tako dijaki vidijo, da sem vložil trud. Zgodba tako ima nek okvir, je postavljena. Tako se lažje vzpostavi pripadnost neki skupini, vse skupaj deluje motivacijsko.
Kako uporaben je pri poučevanju koncept tekmovalnosti?
Sem proti individualni tekmovalnosti. V šoli se preveč tekmuje in tako se težje doseže pravo znanje. Nekdo ima lahko odličen faktografski spomin, ampak ali zato več ve? Ne bi rekel ... Če pa imamo skupine, v katerih je po 15 dijakov, pa se mi to zdi zdrava tekmovalnost. Tako se tekmuje bolj v tem, kdo si bo med seboj bolj pomagal. Treba je vključiti celotno skupino, da imajo vsi boljšo povprečno oceno. To je povsem drugače kot individualna tekmovalnost. To dojemam podobno kot tekmovalnost med podjetji, ki želijo prodreti na trg. Otroke tako naučiš skupinske komunikacije in skupinskega dela.
Posluževali ste se že precej odmevnih prijemov. Oblekli ste se v Picachuja ... Za kaj je šlo in kaj dosežete s tem?
Šlo je za izziv dijakom. Razdeljeni so bili v skupine znotraj razreda in med seboj tekmovali, ampak določenih veščin na področju računalništva niso osvojili tako, kot sem želel. Šlo je za razumevanje programov. Razmišljal sem, kaj storiti ... Pred preverjanjem znanja sem jim dal izziv, da v kolikor do določene meje izboljšajo povprečje doseženih točk, bom naslednji dan v razred prišel oblečen v Picachuja. V test sem dal dve nalogi, ki sta najtežje rešljivi. Dijaki so se dobro pripravili, videl sem celo, da so se skupaj učili v popoldanskih in večernih urah. Teste sem nato popravljal pred njimi, da so lahko računali, ali jim bo uspelo doseči ustrezno povprečje. Uspelo jim je in obljubo sem seveda moral izpolniti. Moram biti iskren, da sem v glavi iskal razloge, da tega ne bi storil, saj sem bil znan kot strog, pedanten profesor. Bal sem se, da bi me to v očeh dijakov preveč 'zmehčalo'. Bal sem se tudi odziva učiteljskega kolektiva in takratne ravnateljice. Vedel pa sem, da moram 'iti čez sebe'. Vse skupaj sem posnel, saj sem slutil, da bi to lahko postal promocijski material. Za sodelavce je bil to kar šok, saj nihče razen dijakov ni vedel, kaj nameravam. In otroci, ki so vedeli, da ne maram Picachuja in rumene barve, so se potrudili le zato. Obenem se jih je veliko obleklo v rumeno barvo. To je bil kar dogodek na šoli ... Me je pa to odprlo kot človeka. Več sem si upal, začel sem snemati bolj odštekane videoposnetke in uporabljati različne motivacijske prijeme. Vsi so bili usmerjeni v to, da pokažem, da se bom, če bodo oni vložili dodaten trud v predmet, zanje potrudil tudi sam.
Kakšni ste bili vi kot učenec?
Bil sem zelo tih in miren. Tipičen učenjak ali če hočete 'piflar', športi mi niso dišali. Bil sem zelo introvertiran in s pomočjo dijakov in takšnih izkušenj sem se osebnostno odprl.
So vas kolegi na začetku, ko ste začeli uporabljati takšne prijeme, gledali postrani?
Neposredno nihče. Slišal pa sem, da je imel kdo kakšno pripombo ali pa jo ima še vedno. Dejstvo je, da sem malce porušil tempo na šoli. Morda sem koga postavil v slabo luč, saj sem pokazal, kaj vse se da storiti. Sicer imam dobre odnose s kolegi na šoli in tudi po Sloveniji. Veliko profesorjev me podpira. Se pa seveda povsod najde kdo, ki zadevo vidi negativno. Marsikdo misli, da imam popolne dijake in da nimam nobenih težav. Ampak problemi so povsod, povsod pridejo slabi dnevi. Tudi jaz imam slab dan, posebej takrat, kadar vidim, da dijaki ne poslušajo dovolj. Ampak zakaj ne bi pokazali pozitivne strani, zakaj ne bi pokazali, kaj vse učitelj lahko stori? Zakaj bi samo jamrali? Nisem tip človeka, ki bi jamral.
Kako vas dijaki kličejo?
Profesor ali učitelj, slednje prinesejo iz osnovne šole. Med seboj pa me poimenujejo 'doktor Uki', ali pa 'Ucepk' ... Te stvari slišim.
Pogosto slišimo, da so današnji otroci povsem drugačni od prejšnjih generacij. Opažate trende? Je danes težje zadržati pozornost, vzpostaviti disciplino?
Zdi se mi, da v razredih ni velike razlike. Kot učitelj moraš nekako pritegniti pozornost, nekoč ali danes. So pa nekatere spretnosti na nižjem nivoju. Denimo bralno razumevanje, funkcionalna pismenost. Če dam test, v katerem je veliko besedila, bodo ocene slabše. To se dogaja zato, ker otroci danes manj berejo daljša besedila. Mislim, da je to naredila tehnologija. Dinamika v samem razredu pa ni bistveno drugačna. Če dijakom daš motivacijo, če snovi ne podajaš monotono, ti bodo sledili. Nikoli ne delam tako, da bi jaz govoril, oni pa prepisovali. Sam najraje sprva razložim snov in želim, da me poslušajo ter da razumejo, kaj je pomembno. Šele nato sledi pisanje. Pri teoretičnih predmetih se mi včasih zgodi, da jim dvakrat podam isto prosojnico, pa o stvari nimajo pojma. A pri teoretičnih predmetih včasih ne gre drugače. Pri praktičnih predmetih pa se držim načela, da me najprej poslušajo, nato pišejo. Dijake poskušam uriti tudi v kritičnem razmišljanju. Letos sem pri predmetu Uvod v računalništvo, ki je bolj teoretične narave, podal prosojnico o prvem računalniku. Na prosojnici je pisalo vse o specifikacijah, zmogljivostih. zraven je bila slika ... Vse to so morali prepisati, si narediti skico ... Nato pa sem jim dejal, naj vse skupaj prečrtajo. Na prosojnici so bile namreč informacije, ki si jih je izmislila umetna inteligenca o računalniku, ki ni nikoli obstajal. Šlo je za fiktivni računalnik. Dijaki niso dojeli, da sem jim podal nekaj, kar je bila pravzaprav laž. To je bil za njih nauk, da ne smejo verjeti vsemu, da morajo biti kritični.
Kako pa je danes s sprejemanjem učiteljeve avtoritete?
Zdi se mi, da velikih razlik v primerjavi z najino generacijo ni. Se je pa v preteklem stoletju zelo spremenil odnos do učiteljev v družbi. Nekoč so bili učitelji, zdravniki, župniki, advokati prvi gospodje na vasi. Med naštetimi je ugled učitelja najbolj padel.
Kako dvigniti ugled učiteljev? Kaj lahko učitelji storite sami?
Znotraj kolektivov bi bilo treba bolj sprejemati drugačnost glede učne prakse. Učitelji bi si morali upati več povedati tudi izven učilnic, se bolj izpostaviti. Sam sem želel nominirati nekatere za natečaj Učitelj leta, a se niso želili izpostaviti. Če bi to počeli, bi javnost videla, kaj vse učitelji počnejo in bi tako dvignili nivo spoštovanja. Morda bi bilo vredno izpostaviti tudi to, da učitelj s poučevanjem enega posameznika vpliva nanj, na njegove otroke, vnuke ... Če kot učitelj privzgojim neke vrednote, jih bodo ljudje prenašali naprej.
V zadnjih časih je pri nas veliko slišati o 'krizi učiteljstva'. V Sloveniji naj bi bilo več kot 1000 učiteljev premalo. Sindikat je poudaril, da sistem ne more delovati brez vključevanja študentov. Kako vi vidite situacijo?
Strinjal bi se z oceno, da je učiteljstvo v krizi. Ne strinjam pa se s tem, da bi bili študenti primerni za poučevanje. Je pa to vseeno boljše kot nič. Menim, da je težava hitro rešljiva. Izobraževalne ustanove bi se morale bolj povezati z gospodarstvom. V razred bi moral kdaj priti kakšen strokovnjak, ki ima vsaj malo pedagoških veščin. A gospodarstveniki vidijo v tem le strošek ... Menim tudi, da bi morale biti plače učiteljev in profesorjev primerljive z drugimi poklici, ki sem jih našteval prej. Daleč od tega, da imam jaz slabo plačo, res pa je, da zaradi plače tega poklica ne bo izbral nihče.
Se vam zdi, da je glas učiteljev dovolj dobro slišan v politiki?
Ko pogledamo ministrske ekipe, lahko vidimo, da so učitelji vključeni zelo redko. V delovnih telesih ministrstva običajno niso učitelji v vlogah svetovalcev ali sekretarjev. So v skupinah, ki so podrejene odločevalskim skupinam, a njihovo mnenje ponavadi ni upoštevano. Učitelji poznamo težave iz prakse in bi morali imeti večjo besedo. Tudi na pedagoških fakultetah ne poučuje veliko takih, ki bi kdaj delali v razredu osnovne ali srednje šole. Veliko je teoretikov.
V družbi je danes splošno sprejeto, da računalniške veščine zagotavljajo dobro službo. Je temu res tako?
Dijake učim, da morajo biti odlični na področju računalništva, ampak da morajo biti razgledani tudi v širšem smislu. Treba je poznati biologijo, umetnost, zgodovino ... Na ta način bodo lahko postali inovatorji na nekem drugem, neračunalniškem področju. Ljudje iz drugih panog pa bi morali imeti osnovno račualniško znanje, da bi lahko delali inovacije. Če bi imel nek kemik ali biolog dobre računalniške veščine, bi na svojem področju precej hitreje ustvarjal inovacije. Vsi bi torej morali imeti to znanje, a ne nujno poglobljeno, le osnovno. Samo digitalne kompetence so premalo. S temi učimo le uporabe in tako širimo potrošništvo, ne pa kreativnosti.
Kaj vam pomenijo prejete nagrade?
Včasih imam občutek, da imam preveč nekonvencionalne metode, tako da so takšne stvari gotovo potrditev. Pomeni pa tudi motivacijo za nadaljnje delo. Včasih pa nagrada vzbudi slabo vest, ker se spomnim, komu vse sem dal popravni izpit. Bolj me veseli to, da dijaki, potem ko končajo šolanje, do mene ne gojijo zamer in me še vedno pozdravijo, se z menoj pogovarjajo. Obenem so te nagrade tudi za moje dijake, saj jim to veliko pomeni. Oni z menoj čakajo rezultate in se veselijo. Teden dni pred javno objavo izbora Global Teacher Prize sem prejel elektronsko pošto, da sem bil izbran. Točno tisti dan mi je dijak povedal, da je sanjal, da sem bil izbran med najboljših 50 in da so po šoli viseli plakati o tem. Dejal sem mu, da naj me sanja še za izbor med najboljših deset. Njemu sem prvemu povedal, da sem bil zares izbran in videl sem, da je bil ganjen in da se veseli z menoj. Ko sem prišel v razred, so mi vsi zaploskali.
Ob pouku imate veliko stranskih projektov. Vsi dijaki niso navdušeni nad dodatnim delom. Kako se tega lotevate?
Dijake, ki presegajo učne cilje hitro vključim v laboratorij ali projekt. Tako namesto, da so na mojih urah, delajo na projektih. Namesto da programirajo pri meni v razredu, lahko tam programirajo na precej težjih primerih. Učni načrt ali katalog znanja učitelja zavezuje le, kaj mora dijak znati ob koncu šolskega leta. Kako to dosežem, je popolnoma vseeno. Nikjer ni zapisano kako, samo kaj.
Zakaj ste se lotili projekta Družinsko drevo?
Vedno so me zanimali predniki. Na National Geographicu sem gledal ogromno oddaj o DNK-ju. Nekoč sem bral članek o nastanku človeške rase in na sredini je bil oglas za izdelavo DNK testa in kaj vse je mogoče iz njega razbrati. To sem malce raziskal, nato pa se lotil raziskave svojih prednikov. Teste je naredilo tudi veliko mojih sorodnikov. Nato sem izvedel, da v Zagorju živi gospa, ki prepisuje knjige o zagorskih ljudeh in je mene in moje prednike gotovo že popisala. Ta gospa je bila Nada Brezovar, najina učiteljica gospodinjstva. Šla sva v akcijo. Njene podatke sem spremenil v družinsko drevo, tako da lahko praktično vsi Zagorjani vidijo svoje prednike. Seveda so podatki za zadnjih 100 let skriti. Če pa mi nekdo piše in mi pove, kdo so njegovi stari starši, potem mu brez težav izrišem celotno drevo.
Vas medijske aktivnosti veselijo?
To mi je v užitek. Izpolnjujejo se mi otroške sanje. Da bom nekoč v oddajah, da bom videl moje ime v križankah. Tako da je treba paziti, kaj si želiš.
dezurni@stria-media.si
Kapo dol gospodu, taksni bi morali imeti besedo na solskem ministrstvu.