V 109. letu starosti je umrl pisatelj Boris Pahor. 

Ko so Borisa Pahorja ob praznovanju 107. rojstnega dne vprašali, od kod črpa življenjsko moč, je odgovoril: "Najbolj sem jo podedoval po očetu, ki je bil precej krepak človek. Moja mama, ki je živela približno 80 let, je bila tudi precej aktivna. Drugo je moje prepričanje, da moram, ker sem se rešil taborišča, pričevati o resnici. Moja trma, da moram o nacizmu pripovedovati čimbolje in čimbolj objektivno, se je rodila v knjigi Nekropola."

Boris Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 slovenski družini v Trstu. V mladosti je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu. Obiskoval je slovensko osnovno šolo v Trstu, izobraževal se je na koprski klasični gimnaziji ter se vpisal na študij teologije v Gorici, ki pa ga je nato opustil. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v italijansko vojsko, nato pa se je po kapitulaciji Italije pridružil osvobodilni fronti. Leta 1944 je bil poslan v nacistična koncentracijska taborišča. Preživel je in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil v Trst, kjer se je po diplomi na univerzi v Padovi zaposlil kot profesor na tržaških slovenskih šolah.

Vključil se je tudi v slovensko kulturno in politično življenje s pisanjem in urejanjem revij, kot je bila Zaliv. Pri tem sta ga zaznamovala kritično gledanje na slovensko stvarnost in samostojnost mišljenja, zaradi česar je kmalu prišel navzkriž s takrat prevladujočo levičarsko stranjo v slovenski manjšini in z novo komunistično oblastjo v Sloveniji. Čeprav je sam po političnem prepričanju levičar, se ni nikoli strinjal z nastopanjem Slovencev znotraj italijanskih levih strank, ampak se je kot narodnjak zavzemal za samostojno politično nastopanje.

Takratnemu režimu v Sloveniji se je zameril predvsem z izidom knjižice Edvard Kocbek - pričevalec našega časa leta 1975, ki jo je skupaj z Alojzom Rebulo napisal ob 70-letnici Edvarda Kocbeka. V intervjuju je takrat Kocbek prvič spregovoril o povojnem poboju vrnjenih slovenskih domobrancev, zaradi česar so Pahorju jugoslovanske oblasti za dlje časa prepovedale vstop v državo. Kritičen je ostal vse do zadnjega.

Njegova dela so doživela ponovno ovrednotenje šele po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. 

Njegova dela Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola, Spopad s pomladjo in tudi druga so ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja zaradi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta. Slovenski bralci in javnost Pahorja odkrivajo šele v zadnjih dveh desetletjih. "Na žalost je to res, saj je tisto, kar se je zgodilo v tujini kot bumerang udarilo na Slovenijo. In ko me danes ustavljajo mimoidoči, da bi mi stisnili roko, ne vem kaj bi, saj sem kot pisatelj živel in delal dolga desetletja, prepoznavnega pa so me naredil mediji in tujina šele v zadnjih letih," je povedal ob praznovanju 98. rojstnega dne.

Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, je prejel številna priznanja tudi v tujini. Med drugim mu je v zahvalo za bogatenje njihovega jezika Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti, imenovan je bil za francoskega komandanta reda umetnosti in leposlovja, postal je častni meščan Trsta in dobil nagrado Sveta Evrope Državljan Evrope. Leta 2015 mu je Slovenija podelila častni naziv kulturni ambasador Slovenije. Aprila 2017 so mu v ljubljanskem Tivoliju odkrili spomenik, dobil je naziv vitez velikega križa italijanske republike in red za izredne zasluge Republike Slovenije. Večkrat je bil predlagan tudi za Nobelovo nagrado. 

dezurni@styria-media.si