V slovensko kulturno zgodovino se je Gantar zapisal z veličastnim prevajalskim opusom. V slovenščino je prevedel ali posodobil dela velikanov antične književnosti: Ajshila, Aristotela, Homerja, Horacija, Avguština, ...

Letos je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado. V utemeljitvi so zapisali, da kot "prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine."

Kajetan Gantar je otroštvo preživel v Celju, po vojni je končal gimnazijo v Ljubljani. S študijem klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je pričel leta 1950 in ga zaključil v štirih letih.

Po odsluženi vojaški obveznosti je služboval kot gimnazijski profesor na Ptuju (1954–56) in bil nekaj časa v upravni službi kot referent za znanstvene zavode pri republiškem Sekretariatu za kulturo (1958-62), Leta 1958 je bil promoviran za doktorja literarnih znanosti. Znanstveno se je izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu in na Dunaju. Službo asistenta na Filozofski fakulteti je dobil leta 1962, docent je postal leta 1967, 1972 izredni, 1978 pa redni profesor na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete za latinski jezik in književnost, na kateri je 1983–85 opravljal tudi funkcijo prodekana in bil večkrat predstojnik oddelka.

Ob tem je ves čas, še dve leti po upokojitvi (1997), predaval tudi grško književnost. Gostoval je na različnih evropskih univerzah (v letih 1981–96 je s presledki enajst semestrov kot gostujoči redni profesor predaval grško in rimsko književnost na univerzi v Gradcu) ter z referati sodeloval na mnogih mednarodnih kongresih in simpozijih. Po upokojitvi je pridobil naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani (1998).

Leta 1993 je postal izredni, 1997 pa redni član SAZU, kjer je imel podpredsedniško funkcijo med leti 1999 in 2005 ter 2008-11 člana predsedstva; od 1997 delegata SAZU pri Mednarodni zvezi akademij v Bruslju; 1996–2002 je bil zastopnik Slovenije v Stalnem komiteju za humanistiko pri Evropski znanstveni fundaciji (ESF, s sedežem v Strasbourgu).

V letih 2000-15 je bil tudi predsednik znanstvenega sveta Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Od 1984 je tudi redni član Akademije za pospeševanje latinščine (Academia Latinitati Fovendae) v Rimu, od 1995 dopisni član Propercijeve akademije v Assisiju, 2003 je bil izvoljen za rednega člana Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, 2006 za zunanjega člana Makedonske akademije znanosti in umetnosti (MANU, Skopje). 1994 je postal član Inštituta za srednjevropska kulturna srečanja (IICM v Gorici) in član Görres-Gesellschaft für Pflege der Wissenschaft (v Kölnu), 2009 tudi častni član celjske Mohorjeve družbe in častni senator Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, 2020 pa še častni član Društva slovenskih katoliških pedagogov in 2022 zaslužni član Slovenske matice.