V šolah obstaja globoko nerazumevanje do istospolno usmerjenih, zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Približno polovica jih je v delovnem okolju razkrita. Večina razkritih sicer zaradi spolne usmerjenosti nikoli ni doživela telesnega nasilja, a je imelo kar 43 odstotkov vprašanih gejev in 35 odstotkov lezbijk vsaj eno izkušnjo duševnega nasilja.
Josiene, 31. "Učitelji se premalo odzovejo na zmerljivke in žaljivke med učenci. Opažam, da je problematičen odnos do Hrvatov, Srbov, Romov in istospolno usmerjenih. Učenci si brez posledic res lahko privoščijo marsikaj."
Bor, 37. "Kjer sem učil, je bila etnična raznolikost zelo velika in opazke kot Šiptar in Bosanec so bile prisotne vsak dan. Nihče od drugih učiteljev se ni odzval. Kar zadeva odnos do teh skupin – med njimi ni razlike. Zato sem zelo resno nastopil, če sem to zaznal v razredu."
Azrael, 40. "Homofobne izkušnje imam predvsem z dijaki, ki jih ne učim. Osebno se pri tem ne izpostavim. Povem pa, da se mi to ne zdi v redu, in to se mi zdi pomembno."
Galebka, 29. "Ker učim etiko in družbo, je vedno prisoten strah, da če bi se vedelo, da sem lezbijka, bi pogovor o homoseksualnosti pri pouku dojemali kot promocijo. Tako vedno pazim, kaj povem. Če ne bi bila lezbijka, bi verjetno to temo pri pouku bolj odpirala."
To so izsledki raziskovalnega projekta Društva Legebitra pod naslovom Oprostite, gospa učiteljica, ste lezbijka?, ki je potekal med decembrom 2009 in decembrom lani. Prvič jih bodo predstavili v petek na mednarodni konferenci Mirovnega inštituta.
Podatke so pridobili prek spletnega vprašalnika in osebnih pogovorov s 123 sodelujočimi, med katerimi je bilo 37 odstotkov lezbijk, 37 odstotkov gejev in 26 odstotkov biseksualcev, ki so enakomerno zaposleni na osnovnih in srednjih šolah ter fakultetah.
Razkrijejo, če so varni
Sicer je največ razkritih istospolnih na fakultetah, najmanjši delež pa v srednjih šolah, kjer je največ nasilja do istospolnih. "Dijakinja je zaradi odkrite homoseksualnosti pristala pri ravnatelju, kjer so ji dopovedovali, da je ta način življenja poguben," besede sodelujočih navaja sooavtorica raziskave Ana Janjevak.
Za večino zaposlenih je bila izkušnja razkritja na delovnem mestu pozitivna ali vsaj nevtralna. Razkrili pa so se le tisti, ki so ugotovili, da je njihov delovni prostor varen za razkritje, opozarja soavtorica raziskave Jasna Magić. Ilustrativen je primer Kanadčanke, ki na delovnem mestu v Sloveniji ni skrivala, da je poročena z žensko.
"Velikokrat, ko govorim o svoji ženi, ljudje menijo, da še ne znam uporabljati zaimkov, in me popravljajo, nato pa jih jaz popravim, dokler ne dojamejo, da resnično nimam moža, ampak ženo," razlaga 31-letna Josiene.
Šole brez zaščite
Kar 60 odstotkov anketiranih je odgovorilo, da njihova šola ne ponuja relevantnih in točnih informacij oziroma druge podpore glede istospolne usmerjenosti.
Prav toliko jih delovno okolje dojema kot tolerantno, kar pomeni, da šola nima nič proti homoseksualnosti, a se o tem ne bi pogovarjali, skoraj 20 odstotkov pa okolje doživlja kot neprijazno, žaljivo in odklonilno.
Šole nimajo nobenega sistema, ki bi varoval učitelje, ki se bojijo šikaniranja, izgube delovnega mesta, odzivov sodelavcev in staršev, je še pokazala raziskava.
Učne načrte piše življenje
Ukrepi. Ministrstvo za šolstvo (MŠŠ) se vključuje v vse strategije za zmanjševanje nasilja, a posebne strategije za zmanjševanje homofobije nima, pravi Alenka Kovšca z MŠŠ.
"To je predmet vsebine učnih načrtov, teh pa ne piše politika, ampak stroka in življenje," meni in dodaja, da je treba voditi diskusijo o enakopravni obravnavi homoseksualnosti v sklopu pouka.