Foto: Osebni arhiv Matjaž Gams Humoristična serija "Samo bedaki in konji" je navduševala s tako izvirno neumnostjo, da je že mejila na genialnost. Vsaj občasno pa je taka tudi slovenska politika. En primer je vrnjenih 260 milijonov izvajalca TEŠ-6 ob preplačanih 500 milijonih, če primerjamo stroške podobne postavitve drugje v Evropi. Hudobni jeziki vedo povedati, da je presežek šel za politične in managerske elite, a kaj, ko je vse poslovna tajna. Zahteve v Državnem svetu, naj nam pojasnijo, zakaj bi kakšno podjetje vrnilo 260 milijonov, so bile sicer postavljene, a brez epiloga. 

Zgodba o slovenskem Ubru pa je bolj podobna zgodbi o izvažanju slovenske hlodovine v Avstrijo in uvažanju (pol)izdelkov nazaj v Slovenijo. Dodana vrednost (DV) in dobiček ostajata zunaj, nam ostaja naporno in slabo plačano delo. Ni čudno, da je DV na Slovenca 60 odstotkov Avstrijca, plača pa tudi.

A tako je tudi marsikje drugje v slovenski "šraufenciger industriji". Pri tem gre predvsem za organizacijo, zdravo pamet, dobro poslovanje – Avstrija daje stimulacijo za hlodovino, zato je nakupna cena višja, podjetja pa imajo bistveno manj birokracije, medtem ko nevešča slovenska politika in uradništvo ne znata parirati. Slovenski delavci so dobrodošli kjerkoli v EU ali ZDA, saj so izredno kvalitetni, pametni in vestni, na višjih nivojih pa nismo konkurenčni zaradi pomanjkanja znanja upravljanja velikih sistemov in razumevanja informacijske družbe.

Čehi imajo svojo Škodo, mi manualno sestavljanje avtomobilskih delov brez razvoja, kar je sicer bolje kot nič, a daleč od dobrega. Če ob tem zgradimo novo tovarno na najboljši kmetijski površini in imamo zraven prazne industrijske hale kot pri Magni, potem se bližamo naslovu tega prispevka. 

Foto: Epa koronavirus proizvodnja

Ko namestnika ministra ne zanima, kam bo odtekal denar 

A pojdimo na Uber. V Državnem svetu (DS) smo 8. junija glasovali o vetu na uvajanje Ubra v Slovenijo, pravzaprav o zakonski podlagi zanj. Zanimiva je bila tudi argumentacija zagovornikov predloga: da sploh ne gre za Uber, da gre le za zakon, ki nima veze z Ubrom. Po svoje je formalistično (ali humoristično?) celo res, a po drugi strani smo toliko pametni, da vemo, da so tako carjeviči kot beličniki jabolka in ne hruške. Zakon, ki uvaja spletne platforme tipa Uber v Slovenijo, ima najbrž kakšno povezavo z Ubrom ali sorodnim podjetjem, kaj ne?

In potem vladni predstavnik pravi, da je vseeno, ali država dobi davke, ali pa končajo na Kajmanskih otokih.

Isti zagovornik predloga je pred časom blestel s poznavanjem energetike in okolja, sedaj glede Uberja pa z nepoznavanjem informacijskih storitev in "eksotičnimi" izjavami, recimo, da ni stvar njegovega ministrstva, v kateri državi bodo nosilci platform plačevali davke. Hja, pri predmetu poslovne inteligence je aksiom, kako dobiti čim več blaga, kapitala, ljudi … in potem vladni predstavnik pravi, da je vseeno, ali država dobi davke, ali pa končajo na Kajmanskih otokih. Resno?

Foto: Anže Petkovšek Blaž Košorok

In ali res pričakujete, da bo tako argumentiranje "šlo skozi" Državni svet, kjer argumenti še nekaj veljajo, brez kritike strokovnjakov? Res pričakujete, da bodo ljudske množice še naprej nasedale floskulam, da je vseeno, če bomo razprodali še zadnje krpice slovenskega premoženja? Da ne bo pomote – slovensko politiko moramo ceniti, saj je to najboljše, kar imamo. A kiksi tako levih kot desnih včasih prehajajo mejo racionalnega in se podajajo v humoristične loge. 

Kakšnih 40 izbranih državljanov se je v DS več ur ukvarjalo z argumenti za in proti Ubru. Prvo glasovanje je bilo za en glas proti Ubru, drugo za dva za Ubra. Škoda, da nismo glasovali še nekajkrat. Optimist bi rekel, da smo bili zelo blizu, pesimist bi rekel, da so tudi v Državnem svetu začeli slepo slediti temu, kar predlaga politika, pa čeprav je slabo za Slovenijo. Samo – kakšen smisel ima DS, če smo podaljšana roka politike? (V resnici nismo, oz. še nismo. Če ne drugega, lahko vsaj razgalimo slabe in zelo slabe predloge, kot je ta za Uber.)

Foto: Profimedia Uber taksi

Zanimiva je tudi analiza členov: 
- odpravljena je cenovna kapica: občine nimajo vpliva na določanje zgornje meje cene prevoza, torej bo plačilo odvisno od pogajalskih sposobnosti stranke in »nategovalske« sposobnosti ponudnika prevoza;
- ni vpliva občin in države na tip in izgled vozila in na ekološkost vozila: ponudnik bo lahko v starem smrdečem dizlu, če bo le ponudil nižjo ceno; 
- ne bo kontrole nad socialnim statusom zaposlenih ali nad podjetji;
- ne bo nadzora nad izvajanjem operacije tako informacijsko kot finančno, oboje bo lahko potekalo tudi preko kajmanskih otokov;
- ne bo nadzora nad vozniki v smislu izgleda, čistosti, jezika komunikacije itd.

Ihaaahaaaa!

Ampak ne velja se razburjati, če bo s tem Slovenija tudi v sferi taksi prevozov postala rekorder pri utajevanju davkov, saj vam bodo tako ponudniki kot politiki zajamčili, da je v zakonu samo minimalno določeno in da bodo ponudniki sami uvedli vse bolj varno, kvalitetno in ceneje kot sedanji taksiji. Kako se že oglašajo konji? 

Če je vse tako črno-belo, zakaj pa forsirajo Ubra? Če pustimo ob strani možnost, da so ponudniki preko svojih lovk že nalovili dovolj "influenserjev", ostane očitna zaverovanost v neoliberalni globalizem (domača država je slaba, tuji mega-kapitalisti pa dobri) in v moč informacijskih tehnologij. Slednja je dejansko izredna, na pamet bi rekel, da je 95 odstotkov primerov uporabe informacijskih storitev izredno uspešnih in ključnih za razvoj države, a kaj ko je Uber ravno v onih 5 odstotkih negativnih primerov.

Tudi mobitel je ena najpomembnejših naprav človeštva, a vemo, da ga ne smemo dati otroku, da se igra z njim brez omejitev in nadzora. Uber je na mojih  predavanjih poslovne inteligence desetletja eden izmed poučnih primerov za analizo, katere informacijske storitve se izplačajo in katere ne. Uber se zelo jasno izplača za ZDA in zelo jasno ne za Slovenijo. 

Foto: Profimedia Konj

Zakaj je zgodba o izvozu slovenske hlodovine podobna Ubru, smo že povedali – mi delamo osnovna, naporna, vsakodnevna opravila, medtem ko se dobiček in dodana vrednost selita k bolj pametnim, spretnim in poštenim. Pravzaprav je Uber še bolj vpijoč primer kot hlodovina, saj je bistveno lažje sprogramirati spletno platformo z Uberjevo funkcionalnostjo kot konkurirati npr. Ikei. Vložek za tako spletno platformo je ranga nekaj 100.000 evrov. A v resnici bi bil razvoj platforme za Slovenijo brez dodatnih stroškov, saj slovenska ministrstva stalno razpisujejo razne razpise, treba je med nje le uvrstiti omenjeno tematiko. 

Je analogija bedakov in konjev s slovenskim Uberjem na mestu ali ne?

Profesor doktor Matjaž Gams je vodja Odseka za inteligentne sisteme na Inštitutu Jožef Stefan. Ukvarja se predvsem z umetno inteligenco in kognitivnimi znanostmi, je državni svetnik, član številnih domačih in tujih društev ter programskih odborov. Avtor izraža svoje mnenje.