V začetku leta 2019 je, po velikem skalnem podoru, ki je prometno ohromil regijo, nastal komentar. Po petih letih in pol se je na tem področju spremenilo bore malo in spodnji tekst, z manjšimi spremembami, je še naprej aktualen. Beseda teče o strateški razporeditvi asfalta v Sloveniji ali o desetletjih zamujenih priložnosti. Torej ...

• Grozljivo: Na zelo prometno regionalno cesto padle ogromne skale!

Konec julija so na regionalno cesto Zagorje-Litija, blizu "večnega gradbišča" galerije Šklendrovec, med silovitim neurjem padle ogromne skale. Spet. Cesta, po kateri se vsak dan v Ljubljano in nazaj vozi ogromno Zasavcev, bo zaprta dva tedna, morda več. Medtem je promet preusmerjen po edini preostali regionalni cesti, slednja vodi skozi Zagorje. Tudi na tej so v zadnjih tednih potekala dela. 

Regija je prometno hendikepirana. Trenutno zasuta obsavska regionalka ima svoje težave, ki se vlečejo že desetletja. Tam ni nič nenavadnega, če se moraš na cestišču izogibati kamenju, kar je bilo v preteklosti razlog za številne tragične nesreče in še številčnejše poškodbe vozil. V kategorijo neustreznih lahko zlahka uvrstimo tudi z železniškimi prehodi prepredeno cesto Hrastnik - Radeče, ki Zasavje povezuje s Posavjem in na kateri na določenih odsekih promet poteka izmenično.

Po zatonu energetike je v Zasavju veliko dnevnih migrantov, ti se po vsakodnevni kruh odpravljajo v smeri Ljubljane, Celja in Posavja. Trbovlje, kjer se je v preteklem desetletju izselilo več kot 12 odstotkov prebivalstva, so še vedno med desetimi največjimi naselji v Sloveniji, pa v mestu ni praktično nobenega podjetja v zasebnem sektorju, ki bi zaposlovalo več kot sto ljudi. To je posledica zaprtja rudnika, termoelektrarne, cementarne, številnih drugih proizvodnih obratov in z njimi povezanih podjetij. Ustreznih nadomestnih rešitev ni, eden največjih razlogov za to so slabe prometne povezave. 

Zgodilo se je, da je eno od slovenskih podjetij odpovedalo dolgo napovedano gradnjo obrata v Zagorju, ki bi dajal solidno plačo več ducatom Zasavcev. Podjetje je obrat gradilo na drugi lokaciji z obrazložitvijo, da je ta ugodnejša, ker je bližje avtocesti. Pa najbrž ni bilo edino podjetje, ki se je v zadnjih letih odločilo za takšno potezo. Transport je pač pomemben za posel, čas je denar, ključna je dostopnost najhitrejših povezav, teh pa v Zasavju ni. 

V regiji, ki je nekoč energetsko napajala Slovenijo in tudi druge dele bivše Jugoslavije, zaradi upada ekonomske moči usiha kulturno in družbeno življenje. Najbolj sposobnih ljudi v Zasavju tako ali tako ni mogoče zadržati, pomanjkanje močnih podjetij, ki bi podpirala različna društva in organizacije odganja še ostale. Poznam lokalni šport in spremljam životarjenje večine množičnih športnih klubov. Vse skupaj je privedlo do tega, da so zasavski otroci med gibalno najmanj razvitimi v državi. Situacija torej vpliva na mnoge aspekte življenja, tudi zdravstvenega.

Če je vizija za Zasavje veliko spalno naselje med Ljubljano in Celjem, je meni prav. Ampak tudi za to bo potrebna boljša in hitrejša cesta. In bizarno je, da v Zasavju že dolgo poznajo rešitev. Famozna vizija predora od Trbovelj proti Preboldu je bila v mislih in bojda tudi na papirjih različnih lokalnih veljakov že vse od sedemdesetih let 20. stoletja, ko je Zasavje še nekaj pomenilo v gospodarskem smislu. Zakaj se, medtem ko so se avtoceste gradile po vsej Sloveniji in ko so se številni manjši kraji priključevali na moderno prometno omrežje, ni nič naredilo za regijo, kjer se množica delovno aktivnih ljudi vsak dan na delo odpravlja v drug kraj, je posebna zgodba.

V vseh sklicih Državnega zbora je od osamosvojitve sedelo veliko Zasavcev. Iz "zasavskih trojčkov" je prišlo veliko ministrov, tudi predsednik vlade. Regija je, glede na število prebivalstva, vedno imela veliko predstavnikov v državnih inštrumentih moči, toda projekta, ki bi z eno potezo močno olajšal življenje, v bližnji preteklosti ni doživela. Morda zato, ker so vpleteni politiki čutili večjo pripadnost svoji politični stranki, kot pa svojim sosedom, someščanom, sokrajanom ... Morda so bili preveč osredotočeni na deljenje ideoloških in moralnih lekcij, ali pa na dobrobit svojih političnih prijateljev. Dejstvo je, da je bilo storjenega bore malo koristnega za zasavski živelj. Lahko bi se vsaj delno zgledovali po kolegih iz Šaleške doline ... 

V občinskih pisarnah v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku se ideja odrešilnega tunela občasno omenja. Toda zadostnega vpliva na državne odločevalce očitno ni. Zadeva je postala že skoraj smešna s trasiranjem tretje razvojne osi. V Laškem so denimo podpisovali peticijo, da ta ne bi šla skozi njihov kraj, v Zasavju pa so jo še kako hoteli, toda videli je niso. Več sreče prihodnjič ... Do takrat bo najbrž po vsej državi trasiranih še več obvoznic okrog raznih naselij z besedo Toplice v krajevnem imenu, preplastenih še več odsekov lokalnih cest in križišč ter zgrajenih še več kolesarskih stez in pločnikov. 

Trbovlje so, skupaj z Zasavjem, v zgodovini zadnjih dveh stoletij igrale pomembno vlogo v slovenskem prostoru. Premog je v Zasavje prinesel industrijsko revolucijo, sredi 19. stoletja pripeljal "železno cesto", botroval razcvetu obrti, prinesel gospodarski napredek in družbeni razvoj. V Trbovljah se je prvič v slovenskem prostoru slavil Dan žena, tu so se že v časih Kraljevine Jugoslavije bili oboroženi spopadi med ideološkimi frakcijami (v spomin na zavrnitev Orjune je v Trbovljah še danes občinski praznik 1. junij), v Čebinah je bila ustanovljena KPS, svojevrsten arhitekturni spomenik na preteklost regije je, sedaj ugasli, najvišji dimnik v Evropi. Zasavje je Sloveniji in svetu dalo vrhunske glasbene ustvarjalce na čelu z zasedbo Laibach in številne športne ase. Območje je zaradi svoje preteklosti temeljito okoljsko degradirano, zaradi svoje sedanjosti se sooča z begom možganov. V zameno za vse to si sedaj želi en sam samcat tunel, ki bo razpolovil potovalni čas do Ljubljane in Celja, olajšal privabljanje investicij, morda malce dvignil cene nepremičnin in nasploh poskrbel za lažje življenje. 

Naj tokratni skalni podor, ki se je zgodil le nekaj let po zadnjem podobnem pripetljaju, služi kot argument za resen in koristen infrastrukturni projekt. Če gospodarski pomen nove prometnice ne zadostuje, potem mora zadostovati varnostni. Ne razumem, zakaj bi se morali sredi Evropske unije na delo voziti po nevarnih cestah, če se vsaka štiri leta polovica slovenskih občin spremeni v gradbišča. Ni vrag, da v rudarski pokrajini ne bi mogli izkopati nekaj kilometrov dolgega predora in si olajšati življenja. Pod Zasavjem je na stotine kilometrov rovov. Če se je gradilo drugod, se lahko tudi v Zasavju. Dovolj je! 

Srečno!

dezurni@styria-media.si