Konec tedna je na regionalno cesto Trbovlje-Zagorje zgrmelo 15.000 kubičnih metrov materiala. Cesta, po kateri se vsak dan v Ljubljano in iz nje pelje ogromno Zasavcev, bo zaprta najmanj teden dni, najbrž več. Medtem bo promet preusmerjen po edini preostali regionalni cesti, slednja vodi skozi Zagorje. Ta je v zadnjih mesecih prav tako burila duhove. Na delu vozišča, prenovljenem v času pred volitvami, se je namreč zgodilo več nesreč, tudi takšna s smrtnim izidom. Posledično so najvišjo dovoljeno hitrost na tem odseku iz prvotnih 90 km/h najprej omejili na 40 km/h, sedaj se je ustalila pri 50 km/h, kar je samo po sebi zgovorno.

To je torej edina opcija za množico dnevnih migrantov iz Trbovelj in Hrastnika, ki bodo v teh dneh kodrali živce Zagorjanom. Skratka, regija je zaradi skalnega podora oziroma plazu prometno hendikepirana. Trenutno zasuta obsavska regionalka ima svoje težave, te se vlečejo že desetletja. Tam ni nič nenavadnega, če se moraš na cestišču izogibati kamenju, kar je bilo v preteklosti razlog za številne tragične nesreče in še številčnejše poškodbe vozil. V kategorijo neustreznih lahko zlahka uvrstimo tudi z železniškimi prehodi prepredeno cesto Hrastnik - Radeče, ki Zasavje povezuje s Posavjem in na kateri na določenih odsekih promet poteka izmenično. 

Po zatonu energetike je v Zasavju veliko dnevnih migrantov, ti se po vsakodnevni kruh odpravljajo v smeri Ljubljane, Celja in Posavja. Trbovlje, kjer se je v zadnjih desetih letih izselilo več kot 12 odstotkov prebivalstva, so, po podatkih Statističnega urada s konca novembra 2018, začuda še vedno deveto največje naselje v Sloveniji (za Ljubljano, Mariborom, Celjem, Kranjem, Koprom, Velenjem, Novim mestom in Ptujem). Pa v mestu ni praktično nobenega podjetja v zasebnem sektorju, ki bi zaposlovalo vsaj sto ljudi. To je posledica zaprtja rudnika, termoelektrarne, cementarne, številnih drugih proizvodnih obratov in z njimi povezanih podjetij. Ustreznih nadomestnih rešitev ni, eden največjih razlogov za to so slabe prometne povezave.

Pred nekaj meseci je eno od slovenskih podjetij odpovedalo dolgo napovedano gradnjo obrata v Zagorju, ki bi dajal solidno plačo več ducatom Zasavcev. Podjetje bo obrat gradilo na drugi lokaciji z obrazložitvijo, da je ta ugodnejša, ker je bližje avtocesti. Pa najbrž ni bilo edino, ki se je v zadnjih letih odločilo za takšno potezo. Transport je pač pomemben za posel, čas je denar, ključna je dostopnost najhitrejših povezav, teh pa v Zasavju ni. 

Zaton gospodarstva se odraža na celotni družbi. V regiji, ki je nekoč energetsko napajala Slovenijo in tudi druge dele bivše Jugoslavije, zaradi upada ekonomske moči usiha kulturno in družbeno življenje. Najbolj sposobnih ljudi v Zasavju tako ali tako ni mogoče zadržati, pomanjkanje močnih podjetij, ki bi podpirala različna društva in organizacije, odganja še ostale. Poznam lokalni šport in spremljam životarjenje večine množičnih športnih klubov. Vse skupaj je privedlo do tega, da so zasavski otroci med gibalno najmanj razvitimi v državi. Situacija torej vpliva na mnoge aspekte življenja, tudi zdravstvenega.

Zagorje-Trbovlje Na cesto zgrmela ogromna gmota skal, zemlje in dreves

Če je vizija za Zasavje eno veliko spalno naselje med Ljubljano in Celjem, je meni prav. Ampak tudi za to bomo potrebovali boljšo in hitrejšo cesto. In bizarno je, da v Zasavju že dolgo poznamo rešitev. Famozna vizija predora od Trbovelj proti Preboldu je bila v mislih in bojda tudi na papirjih različnih lokalnih veljakov že vse od sedemdesetih let 20. stoletja, ko je Zasavje še nekaj pomenilo v gospodarskem smislu. Zakaj se, medtem ko so se avtoceste gradile po vsej Sloveniji in ko so se številni manjši kraji priključevali na moderno prometno omrežje, ni nič naredilo za regijo, kjer se množica delovno aktivnih ljudi vsak dan na delo odpravlja v drug kraj, je posebna zgodba.

V vseh sklicih Državnega zbora je od osamosvojitve sedelo veliko Zasavcev. Tudi v aktualni sestavi parlamenta od 90 poslancev štirje prihajajo iz "zasavskih trojčkov", Zasavca sta dva sedanja ministra, imamo državnega svetnika. Regija je, glede na število prebivalstva, vedno imela veliko predstavnikov v državnih inštrumentih moči, toda projekta, ki bi z eno potezo močno olajšal življenje, v bližnji preteklosti ni doživela. Morda zato, ker so vpleteni politiki čutili večjo pripadnost svoji politični stranki, kot pa svojim sosedom, someščanom, sokrajanom ... Morda so bili preveč osredotočeni na deljenje ideoloških in moralnih lekcij, ali pa na dobrobit svojih političnih prijateljev. Dejstvo je, da je bilo storjenega bore malo koristnega za zasavski živelj. Lahko bi se vsaj delno zgledovali po kolegih iz Šaleške doline ...

V občinskih pisarnah v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku se v zadnjih letih ideja odrešilnega tunela omenja vse bolj pogosto, v javnih izjavah se župani (sedanji in bivši) ter županja vedno znova vračajo k temu projektu, tako ključnemu za nadaljni razvoj. Toda zadostnega vpliva na državne odločevalce očitno ni. Zadeva je postala že skoraj smešna s trasiranjem tretje razvojne osi. V Laškem so denimo podpisovali peticijo, da ta ne bi šla skozi njihov kraj, v Zasavju pa so jo še kako hoteli, toda videli je ne bodo. Morda bo šlo v četrto ... Do takrat bo najbrž po vsej državi trasiranih še več obvoznic okrog raznih naselij z besedo Toplice v krajevnem imenu, preplastenih še več odsekov lokalnih cest in križišč ter zgrajenih še več kolesarskih stez in pločnikov.

Trbovlje so, skupaj z Zasavjem, v zgodovini zadnjih dveh stoletij igrale pomembno vlogo v slovenskem prostoru. Premog je v Zasavje prinesel industrijsko revolucijo, sredi 19. stoletja pripeljal "železno cesto", botroval razcvetu obrti, prinesel gospodarski napredek in družbeni razvoj. V Trbovljah se je prvič v slovenskem prostoru slavil Dan žena, tu so se že v časih Kraljevine Jugoslavije bili oboroženi spopadi med ideološkimi frakcijami (v spomin na zavrnitev Orjune je v Trbovljah še danes občinski praznik 1. junij), v Čebinah je bila ustanovljena KPS, svojevrsten arhitekturni spomenik na preteklost regije je, sedaj ugasli, najvišji dimnik v Evropi. Zasavje je Sloveniji in svetu dalo vrhunske glasbene ustvarjalce na čelu z zasedbo Laibach in številne športne ase. Področje je zaradi svoje preteklosti temeljito okoljsko degradirano, zaradi svoje sedanjosti pa se sooča z begom možganov. V zameno za vse to si sedaj želimo en sam samcat tunel, ki bo razpolovil potovalni čas do Ljubljane in Celja, olajšal privabljanje investicij, morda malce dvignil cene nepremičnin in nasploh poskrbel za lažje življenje.

Od vseh zasavskih politikov na državnem nivoju, pa tudi od vseh ostalih vplivnežev, večina Zasavcev pričakuje intenzivno lobiranje za ta projekt. Tako od lokalnih kot od državnih politikov sem v preteklih dneh slišal, da "se dogaja". Želel bi, da bi se dogajalo malo hitreje. Želel bi, da bi vsi zasavski odločevalci besedo "predor" oz. "tunel" v povezavi z besedami "avtocesta", "Trbovlje" in "Zasavje" v letu 2019 čim večkrat ponovili v javnem diskurzu, da bi na pomembnost projekta opozarjali kolege in da bi od besed prešli k dejanjem. Ob koncu leta lahko najbolj pridnemu ali pridni podelimo tudi kakšno nagrado. Naj tokratni skalni podor, ki se je zgodil le nekaj let po zadnjem podobnem pripetljaju, služi kot argument za resen in koristen infrastrukturni projekt, ne pa zgolj kot priložnost za poziranje pred objektivi v času obnove in ponovnega odprtja obsavske regionalke. Če gospodarski pomen nove prometnice ne zadostuje, potem mora zadostovati varnostni. Ne razumem, zakaj bi se morali sredi Evropske unije na delo voziti po nevarnih cestah, če se vsaka štiri leta polovica slovenskih občin spremeni v gradbišča.

Ni vrag, da v rudarskem pokrajini ne bi mogli izkopati nekaj kilometrov dolgega predora in si olajšati življenja. Pod Zasavjem je na stotine kilometrov rovov. Tudi, če se bo predor gradil po skorajda že ustaljeni praksi večjih projektov v Sloveniji, torej da bo po končanem delu padla kakšna kazenska ovadba zaradi teh ali onih poslov, me v tem trenutku to ne zanima. Če se je gradilo drugod, se lahko tudi v Zasavju. Dovolj je!

Srečno!