Foto: Anže Petkovšek Barbara Barbič Kot vse kaže, bo Hrvaška dosegla svojo namero za priznanje izjeme pri teranu. Že to, da je dosegla sprožitev postopka za dodelitev izjeme glede terana, je nesprejemljivo. Nesprejemljivo je tudi, da Evropska komisija pri tem Sloveniji ne pokaže Hrvaške vloge; dokument, ki so nam ga pokazali, je skoraj v celoti cenzuriran. Če je še kdo spregledal; Hrvaška v času pristopnih pogajanj k Evropski uniji nikoli ni zahtevala odobritve izjeme za uporabo imena teran. Slovenija je bila o vlogi Hrvaške glede terana obveščena iz neuradnih virov konec avgusta leta 2014. Jasno je torej, da se v ozadju igra neka igra pod mizo.

Kaj bo storila Slovenija? Če bo komisija vendarle sprejela pravni akt v zadevi terana (kot vse kaže, se bo to zgodilo), bo takoj po objavi tega akta začel teči dvomesečni rok, v katerem se bo Slovenija tudi pritožila oz. vložila tožbo. Na kmetijskem ministrstvu že imajo analizo pravnega postopka, ki je tudi osnova za morebitno tožbo, izpostavlja kmetijski minister Dejan Židan.

Fronta je odprta, poti nazaj ni. Ob tej zunanji fronti pa se zdi, da se odpira tudi notranja. Pojavljajo se glasna vprašanja, ali je vredno zapravljati denar za tožbo, ali je vreden boj za teran, ko pa vendar ta predstavlja le 1,5 odstotka pridelave slovenskega vina. Že res, a po drugi strani je življenjskega pomena za Kras in Kraševce. Pridelava terana je na Krasu glavna kmetijska dejavnost, s katero se ukvarja okrog 900 družin, približno sto jih živi le od vinogradništva in vinarstva.

Ok. Pa saj jim nihče ne bo prepovedal pridelave vina naprej, se nadaljujejo glasna vprašanja. Ja, vendar - še enkrat - teran je lahko teran le zaradi kraševske zemlje in podnebja. Pika. Poleg tega je pridelava vina na Krasu bistveno težja, dražja in zahtevnejša, kot v Istri. Kjer bi nenazadnje - v skladu s hrvaško zakonodajo - v teran lahko mešali še druge grozdne sorte, česar se pri nas zaradi zaščite terana ne počne. Na Krasu je nujno, da se proizvajajo vina visoke kakovosti, ki z veliko dodano vrednostjo povrnejo visoke proizvodne stroške.

Vsebinskih argumentov je še vrsta, dodamo jim lahko tudi princip, ponos in spoštovanje, kar je ta teden na skupni seji odbora za kmetijstvo in odbora za zadeve Evropske unije poudaril župan občine Komen Marko Bandelli. Predsednik Civilne iniciative za zaščito terana Marjan Colja je za naš portal že prejšnji teden tozadevno izpostavil, da lahko seveda rečemo, da tožba ni smiselna. A če bi tako tudi naši predhodniki razmišljali glede vsakega vprašanja, vsake težave, s katerimi se je soočala Slovenija in Slovenci, nas danes ne bi bilo.

Drži. "Tujega nočemo, svojega ne damo," je po drugi svetovni vojni rad izpostavljal Josip Broz Tito. Geslo, ki sta ga ob dogovarjanju za morsko mejo med Slovenijo in Hrvaško, radi uporabljali obe strani, geslo, ki se nasploh v današnji politiki rado potegne na plano. In če je pri nekaterih vprašanjih, pri katerih uporabljajo to geslo, potrebno brskati v drobovje, v srž vprašanja, pri teranu ni potrebno. Pri teranu je odgovor jasen in nedvoumen. Teran je doma samo in zgolj na Krasu. Ne v Istri, ne v Franciji ali Kaliforniji, kar bi se z izjemo, ki bi jo potrdila Evropska komisija, lahko zgodilo.

Teran je doma na Krasu. Od njega so odvisne številne kraševske družine, ki bi zaradi podmiznih političnih igric izgubile kruh, prihodnost, pa tudi spoštovanje in dostojanstvo. Na eni strani tehtnice torej vložek, ki bi ga Slovenija morala prispevati za tožbo, na drugi pa nevarnost, da poklekne celotna pokrajina. Je vredno? Bo dovolj, da stopimo skupaj in preprečimo prostor političnim delitvam?

barbara.barbic@zurnal24.si