Ministrstvo za okolje in prostor in ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo sta po neodobravanju strokovnjakov in nevladnih organizacij prejšnji teden sporočila, da umikata člen novele, ki bi omogočil gradnjo objektov in naprav, ki uporabljajo nevarne snovi, na vodovarstvenem območju.

Nevladniki še vedno opozarjajo, da to ne bo dovolj, zagnali so tudi kampanjo zbiranja podpisov proti spremembi. Včeraj so svoje nezadovoljstvo izrazili s protestom pred državnim zborom. To nameravajo storiti tudi danes.

Po drugi strani so na ministrstvu za gospodarstvo pojasnili, da gradnje na vodovarstvenem območju pod določenimi pogoji že omogoča 74. člen zakona in so želeli s spremembo le odpraviti neskladnosti v zakonu. Ministrstvo za okolje in prostor ob drugem navaja, da zagotavljajo dvakrat več sredstev za upravljanje voda. Minister Andrej Vizjak je danes na seji povedal, da s to novelo pravzaprav ožajo možnost posega na priobalna območja in vztrajal, da gre za izboljšanje trenutne zakonodaje.

''Pogoji so preširoki in omogočajo zlorabo''

Slovensko društvo za zaščito voda nasprotuje predvidenemu 37. členu, ki bi na vodnih in priobalnih zemljiščih omogočal gradnjo objektov v javni rabi in ki bi jih bilo po novem možno graditi mimo prostorskega načrtovanja s področja upravljanja voda le z izdajo vodnega soglasja direkcije za vode.

Poleg povečanja tveganj za onesnaženje površinskih in podzemnih vodnih teles ter s tem povezane kakovostne oskrbe s pitno vodo bi s to spremembo poslanke in poslanci potrdili zakon, ki bi za vsakega od nas pomenil tudi začetek omejevanja rabe in dostopa do vode kot javne dobrine.

V sporočilu za javnost so Mladi za podnebno pravičnost obvestili, da novela še vedno omogoča tveganja za kakovost pitne vode, saj je člen po njihovem mnenju napisan preširoko: "Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da velik del javnosti sploh ni seznanjen s trenutnim dogajanjem, četudi pitna voda močno vpliva na vsakega med nami."

Gre tudi za ustavno pravico

Pravica do pitne vode je v Sloveniji od leta 2016 zapisana tudi v ustavo, kar nas uvršča med redke države s to ustavno kategorijo. A ta ni samoumevna. Ob svetovnem dnevu voda, ki je bil 22. marca, se je oglasil tudi varuh za človekove pravice, Peter Svetina. Ta je opozoril pred spremembami, sprejetimi po skrajšanem postopku, ki bi lahko to pravico ogrozile, in možnimi idejami, ki bi lahko vodo spremenile iz javne v tržno dobrino.

Predstavniki štirih strokovnih združenj in društev, ki se ukvarjajo z zaščito voda (Slovensko društvo za zaščito voda, Slovenski komite Mednarodnega združenja hidrogeologov, Društvo vodarjev Slovenije ter Globalno partnerstvo za vodo Slovenije), zato pozivajo k vrnitvi predloga v strokovno obravnavo. Po njihovem mnenju je potreben globlji razmislek o posegih in javna razprava, ki bi privedla do družbenega soglasja. Kasneje dodani členi prav tako zbujajo dvome o strokovni utemeljenosti.

''Zdrava pitna voda je zgolj del zgodbe''

Za strokovno pojasnitev smo se obrnili tudi na Biotehniško fakulteto, na oddelek za biologijo. Sogovornik, redni profesor Mihael Jožef Toman, je poudaril, da se s predlaganimi spremembami odpiramo tujim korporacijam: ''To je bila zgodba v ozadju, dejstvo pa je, da si država tega ne sme privoščiti.'' Gre za osnovna vprašanja znanj o vodah in posledično, kaj človek z njimi počne in kaj mu te vračajo, pri čemer so državne institucije pokazale neznanje ali uklonitev pritiskom.

Predvideni člen bi dovoljeval individualno obravnavo vlog, kar bi omogočalo zlorabe. Omogočena bi bila na primer gradnja objektov ob jezerih, kar bi privedlo do omejevanja javnega dobra. Predstavljamo si lahko, da poleg takšnih objektov pridejo še ograja, omejitev prehoda, kar pa bi tudi onemogočilo ustavno pravico dostopa do vode pod enakimi pogoji.

Profesor je poudaril, da še danes veljamo za pionirko na področju podzemne vodne favne v svetovnem merilu, a da nihče tega ne omenja. ''Priobalne cone so filtrirne cone za vse, kar se dogaja, saj omejujejo vnose nevarnih snovi v okolje. Mi smo zgolj opazovalci, življenje flore in favne omogoča samočistilno sposobnost vode – brez tega pitne vode ni. Zdaj pa imamo situacijo v državnih inštitucijah, kjer znanja ni dovolj ali ni upoštevano.''

Kritičen je tudi do argumentov zagotavljanja poplavne varnosti, saj nasipi, pregrade, reguliranje in betoniranje to niso. Več denarja namenjamo temu, da bomo še več betonirali. Glede varovalk, kot je na primer presoja vplivov na okolje, pa je opozoril, da ni upoštevan človeški faktor, torej nekdo, ki bi ob upravljanju naredil napako.

''Tudi varovalka pregori, če predlog ni dober.''

prof. Mihael Jožef Toman