Čerin je na začetku poudaril, da "Prešernova zapuščina niso le besede, prelite v verze, pač pa tudi aktualno sporočilo vsem, ki ljubimo slovensko besedo", in ki smo se, kot je citiral Prešerna: "zbratli, ker dobro v srcu mislimo".

Poudaril je, da je bil največji slovenski pesnik pomemben tudi za prestolnico, saj je v svojih delih večkrat ovekovečil Ljubljano.

Simčič je na oder povabil nekdanjega predsednika Združenja dramskih umetnikov (ZDUS) Aleša Jana, ki je bil pobudnik prvega recitala leta 1986. Jan je spomnil na začetke recitala in njegove cilje, med katerimi je spomnil na promocijo igralca, takratni upor tako imenovanim skupnim jugoslovanskim jedrom in ustvarjanje vzdušja za dvigovanje nacionalne samobitnosti. Ob tem je poudaril, da so imeli takrat podporo političnih veljakov, ki so jih nagovorili z besedami: "Kultura je naše orožje".

Danes pa kultura po Janovih besedah "nima orožja", izgublja simbolni pomen in na žalost veljajo Prešernovi verzi: "Minuli sreče so in slave časi, ker vredna dela niso jih budila, umolknili so pesem sladki glasi".

Janovim besedam je sledil Krst pri Savici v interpretaciji Violete Tomič, Maje Sever in Vita Weissa ter druge Prešernove pesmi, ki so jih recitirali igralci. Med njimi so bili Sandi Pavlin, Jožef Ropoša, Marijana Brecelj, Jerca Mrzel, Jožica Avbelj, Sergej Ferrari, Uroš Maček in Rok Kravanja.

Za skupinsko slikovito interpretacijo Povodnega moža so se odločili Tina Vrbnjak, Ivan Peternelj in Blaž Šef. Recital pa tudi tokrat ni minil brez Štefke Drolc in njene interpretacije Nezakonske matere.