V Avstraliji imajo glede trpinčenja na delovnem mestu isto zakonodajo, kot jo imamo v Sloveniji. In so pri njegovem preprečevanju veliko uspešnejši. Inšpekcija ugotovi trpinčenje, naloži ukrepe, čez nekaj časa pride pogledat, ali so zadeve zadovoljivo popravljene. Če niso, napiše globo. Tako naj bi bilo tudi pri nas, le da je inšpektorat lani registriral samo en primer trpinčenja. Ključni kriterij za ugotavljanje trpinčenja je ponavljanje. Pogoj pa prijave. In tukaj se zatakne: večina jih je anonimnih ali jih sploh ni. Razlog je jasen: kdo te bo znova zaposlil, če enkrat zašpecaš delodajalca? Ena od oblik trpinčenja je tudi odpuščanje.

Trpinčenje kot biznis. Zato so se na vedno praktičnem zahodu zadeve lotili z drugega konca – raje kot s pravnimi sankcijami poskušajo delovati preventivno. V Angliji denimo mrgoli specializiranih ustanov in zasebnih podjetij, ki se ukvarjajo z raziskovanjem mobinga, ponujajo pomoč tako žrtvam kot povzročiteljem nasilja na delovnih mestih. Svetovanje menedžerjem in upravam o vodenju, odnosih in izboljševanju poslovne klime je povrhu vsega donosen posel. Pri nas pa je kriza dodatno zaostrila razmere: 115.608 državljanov je brez dela, zaposleni se bojijo, da ne končajo na cesti. Zato v službi raje trpijo, kot prijavijo nadlegovalce. Mogoče bi jih k prijavljanju opogumil center, kamor bi se lahko obrnili po informacije in podporo. A v Sloveniji še vedno pričakujemo, da bo nekdo drug opravil delo namesto nas. In raje trpimo kot kaj spremenimo.