Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Pred dvema letoma smo pisali o pogovorih vlade in sindikatov o aboliciji javnih uslužbencev, saj je bilo videti, da bo popolno zmedo, ki je nastala ob prevedbi plač v javnem sektorju, najlažje rešiti tako, da se začne pisati nov list. Argument je bil jasen: delavci niso sami krivi, da so jim njihovi predstojniki napačno prevedli plače. Mislili so, da so napredovali. Ker takrat tudi ni bilo videti, da bomo doživeli kaznovanje direktorjev (ki se, če smo odkriti, tudi sami niso najbolje znašli v zapleteni prevedbi delovnih mest), so sindikati pritiskali na vlado, naj pozabi na več kot 50 milijonov evrov. Po tej logiki bi bili nekateri, ki so dobivali prenizke plače, sicer prikrajšani, drugi pa bi denar obdržali.

Čakanje. Danes o aboliciji ne govori nihče več, saj sindikati to temo le sem in tja še privlečejo na plano. Medtem ko so uslužbenci, ki si ne upajo poigravati z zamudnimi obrestmi, pristali na to, da vrnejo denar, ki so ga verjetno že zdavnaj porabili, sindikati določenim svetujejo, naj počakajo, da denar delodajalci od njih izsilijo s tožbami. Upajo namreč, da jim bo sodišče pritrdilo in za zaplet obtožilo šefe, ne pa delavcev. Če bodo sodišča to dejansko storila, bo za državo nastal podoben zaplet kot že ničkolikokrat, ko je sprejela zakone, ki so bili pozneje sodno vsaj deloma izničeni. Prihrankov, o katerih so se hvalisali pred tem, na koncu seveda ni bilo. Če bodo sodišča tokrat prikimala vladi, pa bodo na račun tega, da država na hitro pripravlja nejasne predpise, ki jih njeni uporabniki očitno ne znajo uresničevati, kratko spet potegnili delavci