Foto: Boštjan Tacol kolumnist 15.09.2009, Sergeja Hadner Hvala, komentar, kolumna, portret, foto: Bo Za začetek je precej nenavadno, da ministrski predsednik za evalvacijo dela svojih ministrov potrebuje njihova poročila. Predvidevamo namreč, da njihovo delo spremlja sprotno in da jih sprotno opozarja na manjke. Poročilo o delu zveni bolj kot opravičilo, oziroma iskanje razlogov na podlagi katerih bo premier lahko argumentiral zakaj ministrov ne bo zamenjal.

Na prvem mestu lestvice ministrov, ki bi jih v neki bolj funkcionalni državi zamenjali, je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Po skoraj letu in pol vodenja ministrstva ne more pokazati veliko, predvsem pa niti predlogov nove zakonodaje, ki bi urejala financiranje zdravstva, oziroma uredila problem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in določila nove vire financiranja. Zahteve po njenem odstopu se iz zdravniških vrst vrstijo dan za dnem, hkrati pa je možnosti, oziroma časa, ki je potreben za izpeljavi konkretnih sprememb, vse manj.

Ministrica obtožbe o nesposobnosti dogovarjanja zanika, hkrati pa je prepričana, da dela dobro. "Premier je že večkrat javno izjavil, da imam njegovo zaupanje in podporo," je dejala. Tako je sama še nedavno trdila tudi za zdaj že nekdanjega v.d. direktorja Andreja Baričiča ... 

Predsedniki koalicijskih strank naj bi se o tem, da menjav ne bo, dogovorili že konec decembra. Vodstvo SMC naj bi svoji ministrici stopilo v bran in zahtevalo, da če že kdo, mora vlado zapustiti DeSUSOva Julijana Bizjak Mlakar, ki ima na kulturnem ministrstvu nemalo težav.   

Eden od glavnih razlogov glede (ne)zamenjave ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc je tudi znano pomanjkanje kandidatov, ki bi bili pripravljeni in sposobni prevzeti vodenje resorja zdravstva. To se je izkazalo že večkrat. Tudi zato je premier Cerar zadovoljen z majhnimi koraki in dosežki, glede odgovornosti ministrva pri razmere na otroški srčni kirurgiji, pomanjkanju mariborskih anesteziologov, dolgih čakalnih dobah, nesposobnosti pri kadriranju vodstvenih kadrov v največjih zdravstvenih ustanovov pa ni veliko govora.

To so najbrž tudi razlogi za nedavno samozavestno izjava ministrice, da svojega resorja ne bo vodila le do konca tega mandata pač pa še naslednjega.

Vztrajanje na funkciji, čeprav njenim nalogam nisi kos in kljub nesposobnosti dogovarjanja s ključnimi partnerji je lastnost na katero v v zdravstvu naletimo vedno znova. V.d. generalnega direktorja UKC Andrej Baričič je na funkciji vztrajal še dolgo po tem, ko je že vedel, da nima prav nobene podpore v vladi, brez podpore vlade zdravstveno blagajno vodi Samo Fakin, z odhodom se kljub razrešitvi ni mogel sprijazniti Janez Remškar, nekdanji direktor OI, ki je šel tako daleč, da je polena pod noge metal svoji naslednjici Zlati Štriblar Kisič.