Matjaž Čadež, predsednik sveta, ki izbira gazele, najboljša hitro rastoča podjetja, ugotavlja, da imajo vse te družbe skupne imenovalce: odličen odnos do strank, velik delež izvoza in odličen odnos do zaposlenih, ki jih vključujejo v proces odločanja in proces ustvarjanja novih idej.

Si predstavljate, kako bi se od novih idej iskrilo, če bi te skupne imenovalce preslikali v javno upravo, kjer dela 160 tisoč ljudi. Za to, da se v organizaciji, pa naj gre za podjetje, ministrstvo ali javni zavod, oblikujeta primerno vzdušje in klima, ni treba odkrivati tople vode. A težava je, da so merila za zaposlitev v kolektivih javne uprave, posebno to velja za vodstvene položaje, diametralno nasprotna od tistih v uspešnih podjetjih. Pomembna so poznanstva, prijateljstva, sorodstvene vezi, ne pa strokovnost in izkušnje. Namesto da bi spodbujali ustvarjalnost in razmišljanje s svojo glavo, šefi ekipe vodijo po načelu deli in vladaj. Ker se zavedajo, da je v timu marsikdo sposobnejši od njih samih in da je sprte sodelavce pač lažje nadzorovati, saj se ukvarjajo predvsem sami s sabo.

Zgled. Da ga pri nas ne gre iskati v politiki, je jasno. Bi pa bilo koristno, če bi politika za zgled vzela nekaj deset najuspešnejših slovenskih podjetij. Gotovo bi našli kup idej. Če že ne za izhod iz krize, pa vsaj za optimizacijo javnega sektorja. A dokler bo v interesu politikov, da ljudi delijo na naše in njihove, dokler se ne bodo poenotili o ključnih razvojnih vprašanjih, se nam ne piše nič dobrega.