Foto: Barbara Milavec Nataša Čepar Bizarno se sliši, da nekdo dobi štipendijo za študij v tujini, in ko ga konča ter v Sloveniji ne dobi službe, ga pogodba o štipendiranju zavezuje, da mora biti določen čas prijavljen na zavodu za zaposlovanje. V tujini, kjer si je med študijem ustvaril stike, pa je ta čas ne sme iskati. Obenem je vlada pred nekaj tedni sprejela 157 milijonov evrov težak program, imenovan Jamstvo za mlade, ki naj bi v dveh letih nekoliko izboljšal njihovo zaposljivost. Nedvomno pa bi vlada zanje in za vse preostale naredila največ, če bi zagotovila okolje, ki ne bi “omejevalo in dušilo”, kot se je izrazil sogovornik v sosednjem članku.

Novodobni gastarbajterji. V zadnjih dveh desetletjih je trdno veljalo, da Slovenci nismo nagnjeni k selitvi v tujino. Tudi če so se nam onkraj meja ponujali boljši življenjski pogoji, smo bili precej zadovoljni z razmerami doma. To se je s poglabljanjem gospodarske krize očitno spremenilo. Število izselitev iz Slovenije v vsem poosamosvojitvenem obdobju podira rekorde. Na spletu lahko zasledimo vrsto zapisov v tujini živečih mladih Slovencev, ki so navdušeni nad poznanstvi z različnih delov sveta ter “čisto drugačnim” načinom razmišljanja. Delovnik je sicer daljši, prevoz zaradi gostega prometa traja dlje, a če si priden, napreduješ, ne pa da velja pravilo “zvez in zvezic”. Ob tem mi na misel pride (sicer šovinistična) pripomba prodajalca v trgovini z belo tehniko: Turk v Turčiji nikoli ne dela tako, kot zna to početi v Nemčiji.

Komentar se nanaša na članek Mladi, perspektivni, izseljeni.