Roger Launius, glavni zgodovinar v vesoljskem muzeju Smithsonian v Washingtonu, vsak teden nastopi pred občinstvom. Za njim stoji model pristajalne kabine Eagle (ameriške vesoljske ladje Apollo 11), s katero sta ameriška astronavta Neil Armstrong in Edwin Aldrin 20. julija 1969 pristala na Zemljinem satelitu. V obličje Launiusa zre veliko poslušalcev, nekateri imajo od začudenja odprta usta. Je pristanek na Luni zgolj šala, laž, šov?
"Američani ljubimo takše teorije," pravi Launius in razloži: "Teroristični napadi 11. septembra so bili delo vlade, predsednik Barack Obama v resnici sploh ni ameriški državljan, za umorom Johna F. Kennedyja pa stojijo temne sile oboroževalne industrije. Izgleda, da so te teorije posledica tradicionalnega nezaupanja Američanov v politične avtoritete."
Špekulacije o pristanku na Luni so se pojavile že nekaj mesecev po izvedenem dejanju. Razmah so doživele šele leta 1976, ko je Bill Kaysing izdal knjigo z naslovom Nikoli nismo bili na Luni – goljufija za 30 milijard dolarjev. Knjiga je prišla na knjižne police v času afere Watergate, vietnamske vojne z vsemi njenimi propagandnimi lažmi in osmešenjem Cie. "Takrat so Američani tistim tam zgoraj pripisovali marsikaj. Da je pristanek ne Mesecu zgolj mit, je verjela več kot desetina Američanov. Danes jih je le še šest do osem odstotkov," pravi Launius.
Argumenti kritikov so se naslanjali na "plapolajočo ameriško zastavo", na "manjkajoče zvezde" in "sumljive sence", kar je bilo razvidno s posnetkov. Njihovo temeljno prepričanje je bilo, da tehnika v šestdesetih letih še ni bila na takšni ravni, da bi človeku omogočala polet na Mesec. Toda ker so bile tedaj ZDA v hladni vojni s Sovjetsko zvezo, ki je imela tudi vesoljske raziskave, so iz obupa posegli po goljufiji.
Tri vprašanja skeptikov
"Le kako je lahko zastava, ki sta jo v Luno zapičila Armstrong in Aldrin, plapolala, ko pa na
Luni vlada brezvetrje?" je verjetno kronsko vprašanje, ki so si ga v zadnjih desetletjih
zastavljali nejeverni Tomaži. Njihovi nasprotniki jim odgovarjajo, da se je zastava premaknila
zaradi tresenj, ki so nastala, ko sta astronavta zapičila zastavo.
"Zakaj na Nasinih posnetkih pristanka ni videti niti ene zvezde?" je naslednje vprašanje, ki se poraja teoretikom zarote. Nasa odgovarja, da je svetloba zvezd enostavno prešibka, da bi bila lahko pri normalni osvetljenosti zvezd vidna; gre za fenomen, ki ga pozna sleherni fotograf.
"Zakaj astronavta in predmeti na Nasinih posnetkih mečejo sence, ki niso vzporedne? Ker je edini vir svetlobe na Luni Sonce, to dokazuje, da se je dogodek iz leta 1969 odvil v nekem Hollywoodskem studiu, kjer so uporabili več različnih žarometov," pa je tretji očitek skeptikov. Tudi tega strokovnjaki zavračajo s preprostim protiargumentom. Ker površina Lune ni ravna, tudi sence ne morejo biti popolnoma pravilne.
"Slaboumno," je beseda, s katero zgodovinar Launius označi argumente teoretikov zarote. Pri čemer se zaveda, da teorije zarote ne bodo nikoli mrtve, zato svoja predavanja zmeraj zaključi takole: "Najimenitnejša stvar, ki jo lahko naredimo, je, da še enkrat pristanemo na Luni in dokažemo, da smo res bili tam zgoraj."