Foto: Žurnal24 Tjaša Pureber (Foto: Nik Rovan) Jasno, nihče od nas si ne želi, da bi ga operiral zdravnik, ki v rokah prvič drži skalpel. A je po drugi strani jasno tudi, da se to v realnosti ne zgodi, saj ima vsaka služba, vsaj načeloma, obdobje uvajanja. A potreba po uvajanju novih kadrov ne more biti opravičilo, da generacijo mladih obsodimo na životarjenje in izkoriščanje. Pod pretvezo uvajanja so pripravništva postala vzorčni primer edine službe, ki jo mladi sploh še lahko dobijo: negotova zaposlitev, ki ima vse elemente in obveznosti delovnega razmerja, le da delavec nima nobenih pravic. In pogosto niti plačila.

Sužnji. Močno podplačano ali celo prostovoljno pripravništvo je nekaj, kar tujina pozna že nekaj časa. In kar se tudi pri nas potiho vse bolj razrašča. V nekaterih poklicih so sicer še časovno omejena, a hitro se lahko zgodi, da to postane stalen sistem praznih obljub. Mlade se v neplačana dela sili z obljubo po boljšem življenju. Češ delaj zastonj, naberi si izkušnje, polni svoj življenjepis s projekti in deli, ki ti sicer vzamejo cel dan, a od njih ne moreš živeti. Nekoč boš dobil službo. Čeprav je v resnici nikoli ne. A ob pomanjkanju drugih opcij na to pač pristaneš. Kako preživiš, ne zanima nikogar. Sicer drži, da za to, da postaneš pedagog, odvetnik ali zdravnik ni nujno, da se podvržeš pripravništvu. Več let študija lahko tudi vržeš stran. Jasno je, da zgolj s kozmetičnimi popravki pravilnikov resnična sprememba tega sistema ne bo uspela. A za zdaj prav nič ne kaže, da se kmalu obeta resen poskus ukinitve oblike dela, ki ima vse elemente novodobnega suženjstva.

Komentar se nanaša na članek: Kar deset mesecev brez plače