Da visokemu šolstvu primanjkuje denarja, ni skrivnost. Pritiski so ob sprejemu proračuna kljub dodatnemu denarju presegli vse meje. Univerza v Ljubljani nima sredstev za izvajanje druge bolonjske stopnje, trpi raziskovalna in pedagoška dejavnost. Razkritje, da se pripravljajo na možnost množičnega odpuščanja, je logična posledica vladne politike, ki je javno dostopnemu brezplačnemu šolstvu napovedala vojno. Morda ne neposredno, a ko bodo majhne notranje rezerve univerze izčrpane, bodo hkrati z odpuščanjem verjetno prišle šolnine. Če univerzi vzameš sredstva in jo pustiš z zvezanimi rokami, izgovor, da je odločitev o šolninah in odpuščanjih stvar univerze, ne prepriča. Če bi bila vlada, tako ta kot prejšnja, pri varčevanju striktna pri vsem visokem šolstvu, bi to morda razumeli. A ko hkrati izvemo, da minister ob treh hirajočih univerzah ne vidi ovir za nove, se težko znebimo občutka, da visoko šolstvo nekateri vidijo predvsem kot dober posel.

Dan D. Tudi tokrat bodo na udaru mladi kadri na začasnih pogodbah za mizeren honorar, ki so že desetletja sistematično potisnjeni v negotove življenjske situacije. Univerza se mora odločiti. Lahko s stisnjenimi zobmi izvede odpuščanje in se še naprej pogaja za ohranjanje zdajšnjega stanja, ki dolgoročno vodi v ogrožanje javnega študija. Lahko pa to zavrne. A se bo morala v tem primeru ozreti tudi vase in premisliti, katere notranje politike kadrovanja so mlade honorarce pripeljale v položaj, kjer so, in zakaj ogromno intelektualcev ostaja pred njenimi zaprtimi vrati.