Vprašanje medijske svobode se dotika vseh državljanov. Imamo bistveno več medijev kot kadarkoli prej - več kot 2400, kot je razvidno iz Razvidov in evidence medijev Ministrstva za kulturo. ''Praktično vsak posameznik lahko ustanovi in registrira svoj medij ter se tako poteguje za oglaševanje na medijskem trgu, a to lahko počne tudi, če ni registriran kot medij – na primer kot 'influencer' na Instagramu. Registracija medija je pomembna predvsem zato, ker se lahko nato ta posameznik prijavlja tudi na razpise na področju državnih subvencij ter pomoči,'' pojasnjuje profesor na katedri za novinarstvo na fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević. To dejstvo vpliva na vprašanje opredelitve in regulacije medijev ter posledično na medijsko svobodo.

Eden izmed številnih poskusov vplivanja na medijsko krajino, ki smo jim lahko bili priča v času trenutne vlade, je ustanovitev Nacionalne tiskovne agencije. Ta ni registrirana kot medij in se prav tako ne more opredeliti kot tiskovna agencija, kljub svojemu imenu. ''To ni platforma, ki bi poročala z dogodkov, ustvarjala audio-vizualni material, vsebovala napovedi dogodkov in ponujala ostale vsebine, ki jih zagotavlja sodobna tiskovna agencija,'' izpostavlja Milosavljević. Retorika, da gre za ustanovitev alternativnih medijev v luči polarizacije medijskega prostora, ima zato populistične tone. Tudi določeni televizijski programi ne dosegajo novinarskih standardov in se težko obravnavajo kot mediji. ''V tem primeru gre kvečjemu za promocijsko propagandni videokanal stranke,'' dodaja strokovnjak za medije.

Številne mednarodne organizacije (Freedom House, Novinarji brez meja … op. a.) ugotavljajo, da se svoboda medijev v zadnjem desetletju globalno oži. Vzpon populističnih politikov spremljajo usklajeni poskusi dušenja neodvisnosti medijskega področja, tovrstne grožnje pa so zaskrbljujoče ne zgolj za novinarje, temveč tudi za slehernika, saj vplivajo na stanje demokracije. Tudi Slovenija ni ostala imuna za širjenje takšnih trendov.

Novi evropski ukrepi

Situacija v slovenski medijski krajini vzbuja pozornost tudi v evropskem prostoru. Kljub opozorilom s strani Evropske komisije, naj vlada omogoči financiranje STA, je to protizakonsko zaustavljeno že 142 dni.

''Evropska unija ima sicer večji spekter možnih reakcij in intervencij, predvsem na področju konkurence in državnih pomoči. Še vedno pa medijska zakonodaja ostaja večinoma na nacionalnem nivoju. Nedavno je Evropska Komisija začela pripravljati zakon o medijski svobodi (Media Freedom Act, op. a.). V minulih letih je namreč prišlo do številnih napadov na medijsko svobodo, predvsem v vzhodni in srednji Evropi in področju Zahodnega Balkana,'' pojasnjuje potrebnost ukrepov Milosavljević. Predvidene so finančne spodbude za krepitev sektorja, ukrepi za zajezitev sovražnega govora, zagotavljanja transparentnosti algoritmov ter moderacije vsebin digitalnih platform ter njihova pozicija na trgu. Evropska Unija bo tudi podprla projekte za zaščito novinarjev.

Ukrepe je 19. aprila predstavil komisar za notranji trg Thierry Breton in v svojem govoru izrazil zaskrbljenost glede zagotavljanja medijske svobode in pluralizma na Poljskem, Madžarskem, Sloveniji in tudi Češki republiki. Tudi slednja se sooča z nekaterimi težavami, kljub temu da na ravni EU še ni bila deležna kritik v takšni meri kot prejšnje tri države.

Pomembno je slediti lastniški mreži

Albin Sybera, novinar in član platforme Visegrad Insight in doktorski kandidat na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, pojasnjuje, da je tudi Češka podlegla tovrstnim napadom na medije: ''Tudi na Češkem ima trenutna vladajoča struktura apetite po vplivu na javno televizijo, ki je najbolj vidna v obliki poskusa vplivanja na menedžersko strukturo. Podobno kot v Sloveniji, prav tako na Češkem slišimo argumente, da so trije neodvisni mediji – javna televizija, javni radio in nacionalna tiskovna agencija – pod vplivom elit in da poročajo pristransko.''

Pod ustvarjanjem vtisa, da so informacije omenjenih platform nezanesljive, tako ponujajo alternativne vire novic, med katerimi so velikokrat takšni, ki zajemajo številne dezinformacije. Kot naslednjo grožnjo pa raziskovalec izpostavlja poskuse političnih strank, da v upravne odbore naštetih javnih medijev imenujejo delegate, ki so tako ali drugače povezani z določeno politično opcijo.

Sybera razlaga, da je jasno, da se vsi politiki želijo prikazati kot demokrati in zaščitniki medijskega pluralizma in svobode: ''Ravno zato je zelo pomembno slediti tudi lastniški mreži medijev.'' Dodaja še, da so lastniki povezani večinoma preko drugih poslovnih področjih, kot je na primer Kellner v telekomunikacijah na Madžarskem in Srbiji, Křetínský, ki ima v lasti največ medijev na Češkem, je v energetiki povezan s poslovneži na Madžarskem. Takšne povezave posledice tudi na področju medijev, ki jih obvladujejo: ''Pri tovrstnih medsebojnih povezavah ne prihaja do številčnih odkritih in močnih pritiskov, saj je dovolj, da se nekatere tematike v njihovih medijih pač ne obravnavajo.''

Metode vplivanja na medijsko krajino vključujejo spremembe lastništva s podporo vladajočih struktur, regulativni in ekonomski pritisk in javno blatenje ter oteževanje dela novinarjev. Kljub donosnim državnim pogodbam ali pomočem, ki omogočajo širjenje medijev, ti tako večkrat postanejo glasniki agend, ki ne služijo splošni javnosti.

Zasužnjevanje medijev v Srbiji

''Morda je še največji problem pri maloštevilnih svobodnih medijev pojav, ki bi mu lahko rekli, ''zasužnjevanje medijev'' – država namreč kontrolira tok javnega denarja in s tem vpliva na medijsko tržišče. To je razvidno tako, da televizije, ki so v lastništvu oseb blizu vladajočim strukturam, dobijo boljše frekvence in več finančnih sredstev. Konkreten primer tega je državni Telekom Srbije, ki s finančnimi sredstvi pomaga pri prenosih lastništva medijem blizu SNS. Tako si zagotovi vpliv na uredniško politiko,'' pojasnjuje Nikola Burazer, novinar in izvršni urednik portala European Western Balkans.

''Ne obstaja dovolj veliko tržišče, v katerem bi se lahko manjši neodvisni mediji borili za svoj obstanek. Ostajajo odvisni od donacij, še posebej s strani Evropske Unije in drugih mednarodnih organizacij,'' ugotavlja raziskovalec in dodaja, da so kritični novinarji tarča številnih tabloidov, kjer jih označujejo kot nacionalne izdajalce. Dostopa do kabelskih televizij R1 in NovaS v lastništvu mednarodne United Grupe, ki ostajata kritični do oblasti, po Burazerovih besedah nima okoli polovica državljanov Srbije, saj dogovor med Telekomom in operaterji ne obstaja.

Največji doseg imajo tako izključno pro-vladni pristranski mediji, četudi je bil pri nastanku številnih vpleten javni denar na netransparenten način, nekaterim pa je bila tudi podeljena nacionalna frekvenca.

Foto: Profimedia Prodaja časopisov v Ljubljani

Podobno tudi pri nas

''Šikaniranje je razvidno pri odtegovanju državnega oglaševalskega denarja, premeščanju kanalov v programskih shemah, neozirajoč se na ratinge, arbitrarne zaustavitve prodaj državnih medije, kot je nedavno storil Telekom pri Siolu, ter vrste oblik pritiska na kabelske operaterje,'' v zvezi s tem izpostavlja Milosavljević.

Za razliko od slovenske tiskovne agencije, ki kljub številnim težavam zaradi politično motiviranih pritiskov omogoča profesionalno poročanje, je srbski Tanjug klonil pod pritiski. ''V fazi privatizacije je bil z odlokom vlade 2015 ukinjen. Četudi ta odlok ni bil izvršen, sta postopoma začeli ugašati Tanjugova kritičnost in neodvisnost,'' še pojasnjuje Burazer.

Pomen in vloga neodvisne tiskovne agencije sta nepogrešljiva, zato se mora pritiske na STA, ki smo jim priča, obravnavati resno. ''Potrebno je ohraniti pokončnost institucij, ki bi velikokrat morale bistveno glasneje in konkretnejše zagovarjati svoja stališča. Pomembni pa sta tudi vloga civilne družbe in nevladnih organizacij, ter pa seveda poslanci, ki ne smejo ostati brezbrižni, ko pride do tovrstnih vprašanj,'' zaključuje Milosavljević.