Petindvajsetletni A. S., ki je brezposeln že eno leto, je imel doslej le en razgovor s svetovalko na zavodu za zaposlovanje. Podobno T. K., ki svojo svetovalko vidi samo približno vsakih šest mesecev.

Profesor kadrovskega menedžmenta na fakulteti za družbene vede in nekdanji minister za delo Ivan Svetlik razlaga, da so takšne pač doktrina in tudi evropske smernice, da mlade brezposelne pustijo pri miru tri mesece, starejše pa do pol leta.

Brezposelnega izguba dela namreč najprej sicer šokira in prizadene, zatem pa se posamezniku po Svetlikovih besedah “morala in optimizem dvigneta zelo visoko in se sam poda v iskanje dela”.

Zato je, kot pravi, nesmiselno, da bi zavod v času, ko posameznik sam aktivno išče zaposlitev, interveniral. Sicer bi po njegovem mnenju lahko govorili o tako imenovanem učinku mlina na veter: “Vi ga poganjate, čeprav ga veter sam obrača. Se pravi, da ker ljudje itak iščejo delo, nima smisla dodatno vlagati v to iskanje.”

Na vrsti na štiri mesece

Na zavodu trdijo, da ima brezposelni približno tri ali štiri srečanja s svetovalko na leto. “Če se ne zaposli prej kot v štirih mesecih, je na naslednji pogovor vabljen približno štiri mesece po 
prijavi,” dodajajo.

“Okostenel fosil”

“Zavod bi se lahko odzival hitreje in učinkoviteje,” pa je prepričana Alja Malis, direktorica agencije za zaposlovanje Naton. Dlje ko so brezposelni na zavodu, manj konkurenčni so na trgu dela, pojasnjuje.

“Vsak delodajalec vpraša, koliko časa ste že brezposelni. Če ugotovi, da oseba ni aktivno iskala dela in je životarila na zavodu, to vpliva na 
zaposlitev,” opozarja.

Kot pravi, njihova agencija pogosto objavi potrebo tudi po 30 delavcih, a je z zavoda najmanj izplena.

“Po navadi je že prepozno, ko oni pošljejo seznam delavcev. Večkrat k nam pošiljajo tudi tiste, ki so jih že poslali in so enkrat že zavrnili delo,” opisuje Malisova in dodaja, da je zavod “kot okostenel fosil”, izgubljen v papirjih in birokratskih postopkih.