Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Evidence so hrbtenica države, brez njih ni reda. Če prehitro voziš in te fotografirajo, v registru avtomobilov pogledajo, kdo je lastnik avta, in ti pošljejo račun. Če ne plačaš računa, pogledajo, kje si v službi, in ti zarubijo plačo. Pred kratkim smo dobili tudi natančen register nepremičnin, saj je po terenskem popisu Gurs obdelal še milijon pripomb lastnikov in izračunal njihovo tržno vrednost. V ta register gledamo le radovedneži in uslužbenci na centrih za socialno delo. Davek, ki se mu reče nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, pa računamo na podlagi nekih drugih evidenc. Zanje skrbijo občine; 212 jih je, kar pomeni, da je toliko tudi evidenc in vsaj toliko ljudi, ki se z njimi ukvarjajo. V Kamniku evidence niso posodobili že deset let, kje drugje morda še dlje. Ko sem spraševal, koliko plačuje, mi je Ljubljančan odvrnil, da nič. V hiši živijo že 20 let.

Logika. Nepremičninskega davka ni treba uvesti, saj ga že imamo. Le drugače se mu reče. Ni pošten, saj lahko nekdo za 300 tisoč evrov vredno hišo plačuje manj kot drugi za trikrat manj vredno. In menda ga kar tretjina ne plačuje. Težko razumem, v čem je njegova velika prednost. To, da občina prek njega vodi nepremičninsko politiko? Bi se zaradi 150 evrov razlike v nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč iz Kamnika preselili v Slovenske gorice? Bi se za 150 evrov na leto preselili vsaj v sosednjo občino? Dvomim. Morda je edina logika, da je vse v zvezi z nepremičninami pri nas svetinja in nedotakljivo.

Komentar se nanaša na članek Ne eden, 212 davkov na hiše.