Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Pri nas se je uveljavila mantra, da alternative drastičnemu zategovanju pasov ni. Lahko se pogovarjamo o evru tu in tam, a o varčevanju ne smemo dvomiti. Glede na zgodovinske izkušnje nekaterih držav lahko sklepamo, da nam bo varčevanje prineslo rast brezposelnosti (vsaj v javnem sektorju) in odmiranje socialne države. Na drugi strani pa ni garancij za gospodarsko rast. Zlasti ker se bo z varčevanjem verjetno zmanjšal obseg domačega povpraševanja.

Radikalnost. Do stavke vsi nimajo simpatij. Sprašujejo se, kje so bili sindikati, ko so propadala podjetja. Upravičeno. Ker so prevečkrat zlizani z upravami. A mit o slabem javnem in dobrem realnem sektorju mora pasti. Katera tovarna lahko dela brez izobraženih delavcev? Koliko časa si lahko privoščite zdravljenje, če ga ne zagotavlja država?

V javnem sektorju se pogosto troši pri napačnih zadevah. A za to niso krivi zaposleni, ampak oblast. Zato bodo delavci kaj dosegli le, če bodo združeni. Drugače bo stavka ostala na ravni politične folklore. Situacija pa je za to preresna.

Sindikati si bodo dvignili legitimnost, če bodo doumeli, da izguba klasičnih pravic ni edina skrb številnih delavcev. Vseh tistih, ki delajo prek pogodb in napotnic, in espejev. Ki pravic do plačanega dopusta, zavarovanj in bolniških dopustov že zdaj nimajo. In ki posledice krize, ki za številne šele prihajajo, že dolgo čutijo. Zato se bo treba začeti boriti ne le za obstoječe, ampak tudi nove pravice. Sliši se radikalno. Ampak včasih je treba biti tako radikalen, kot so radikalni ukrepi oblastnikov.