Matjaž Šerkezi je eden tistih, ki brez dlake na jeziku oriše dejansko stanje. Kot zunanji strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije že več let deluje na preventivi in ozaveščanju planincev pri obiskovanju gora.
Glede na vse pogostejše gorske nesreče in skoraj težko verjetne intervencije, ki jih morajo opraviti pripadniki Gorske reševalne zveze Slovenije (GRSZ), bi lahko rekli, da gre za nehvaležno delo. Kljub stalnemu ponavljanju in osveščanju se še vedno najdejo posamezniki, ki s svojim neodgovornim ravnanjem presenetijo še tako izkušene strokovnjake. Včasih človeška neumnost res ne pozna meja.
Kako pogosto vas poleti ponese v slovenske gore ne zaradi službenih obveznosti?
V gorski svet zaidem skoraj vsak konec tedna; bodisi grem hodit, teč, kolesarit, plezat, pozimi tudi smučat. Pravzaprav sem reden obiskovalec hribov tudi med tednom. Res pa je, da v zadnjem obdobju vse manj plezam in sem bolj usmerjen v iskanje brezpotij, ki mi polnijo dušo. Če že grem plezat, se odločam za lažje smeri. Ko imaš enkrat družino, se prioritete pač spremenijo.
Najbolj sem se naveličal gorskega reševanja, ki ga opravljam že od 16. leta. Na začetku sezone sem govoril z našim predsednikom in mu napovedal, da bom tekom leta manj prisoten na intervencijah. Teh je vsako let več tudi med tednom, obenem pa sem skoraj pol leta preživel v tujini. Postalo je preveč naporno in začutil sem, da potrebujem od reševanja leto oziroma dve premora. V preteklosti sem že dvakrat pregorel in te napake ne želim ponoviti.
Gorski reševalci morate biti na voljo ob najrazličnejših urah vse dni v letu, največ prav ponoči. Tovstno delo res ni najenostavnejše.
Drži. Poleg tega običajno delamo v slabem vremenu. Osnovni pogoj reševanja je dobra pripravljenost. Dlje časa moramo ostati vpeti v delo, sicer lahko hitro pademo iz prakse, s čimer seveda spravljamo v nevarnost tudi sebe. Dandanašnji se poudarjata srčnost in pripadnost, sam pa se pri teh letih zelo dobro zavedam, kaj pomeni poslanstvo.
Glede na število intervencij lahko brez težav rečem, da je trenutno stanje že zdavnaj preseglo kakršno koli poslanstvo. V glavni planinski sezoni imamo tudi po dve ali tri intervencije dnevno. Toliko intervencij bi težko opravil zgolj iz želje po prostovoljstvu.
Ko sem začel z reševanjem, smo pomagali le 'svojim' ljudem, torej alpinistom, ki so se zaplezali ali poškodovali. Teh intervencij je bilo občutno manj. Danes jih je po več kot 650 na leto in čeprav smo izjemno dejavni na področju ozaveščanja, se še vedno pogosto zgodijo tudi kake povsem absurdne, ob katerih se sprašujemo, kako je to sploh možno.
Za državo je to seveda cenejši servis, a kmalu bo morala poiskati drugo rešitev. Vprašanje je, kako dolgo bomo še lahko nadaljevali v tem tempu. Do danes nisem prejel sploh nobenega priznanja za opravljanje tega dela.
Spremenili so se tudi pogoji za to delo. Včasih so ljudje delali od 6. do 14. ure. Danes nam službe vzamejo precej več časa in tudi energije. Moje delo na Planinski zvezi Slovenije me zahteva 24/7.
Prav tako se je podaljšala delovna doba; v pokoj gremo kasneje in bolj utrujeni. V preteklosti so se gorski reševalci upokojili pri 50. letu in so lahko brez težav še dvajset let aktivno sodelovali pri intervencijah. V današnjem času, ko komaj čakamo vikende, da si lahko odpočijemo, je včasih težko žrtvovati svoj prosti čas in biti na voljo za reševanje. Ko otroci zrastejo, ne bodo rekli: "Moj oče je bil srčen in ima pet priznanj, vendar ga nikoli ni bilo doma". Tudi sam sem moral dozoreti, saj je bilo v preteklosti tega enostavno preveč.
Spremenil se je tudi sam odnos planincev do vas, gorskih reševalcev in reševanja na sploh. Zdi se, da je večini postalo samoumevno, da že v primeru že najmanjše nezgode v hribih lahko računajo na vas.
Hvaležnost je še vedno prisotna, kar se samoumevnosti tiče, pa drži. Včasih smo v primeru zvitega gležnja sami nekako uspeli priti v dolino, prav tako, ko nam je zmanjkalo vode, ali smo se morda urezali v prst. Še celo alpinisti so pomehkuženi. Če nas je ujela tema, smo v steni enostavno prenočili. Danes pa nas pokličejo, če jih lahko pridemo rešit.
Izgubil se je stik z naravo. Na to temo bi podal sledeč primer: če na Veliki planini pada dež, bo pastir tega vesel, saj bo trava bolj zelena in bodo krave imele kaj za jesti. Po drugi strani posamezniku, ki prihaja iz mesta dež v hribih predstavlja veliko oviro.
Se na klice planincev vselej odzovete, ali jim v določenih primerih, zgolj podatke napotke, kako se rešiti?
Obstajajo tudi taki primeri. Lani so me posamezniki, ki so skrenili s poti, večkrat poklicali iz istega mesta, zato sem takoj vedel, kje je težava. Na daljavo sem jih usmeril na pravo pot. Vendar pa so taki primeri zelo redki. Običajno raje aktiviramo ekipo reševalcev.
Kako se odzovete denimo v primeru nedolžne ureznine prsta?
Tega se izogibamo, saj nikoli z gotovostjo ne vemo, kako huda je dejansko poškodba. To je podobno kot v prometnih nesrečah, ko radi rečemo, da najbolj stokajo tisti posamezniki, ki so najmanj poškodovani.V resnici so tisti, ki so tiho, po navadi na meji. Spomnim se fanta na Veliki planini, ki je bil doma na kmetiji. Poklical nas je in povedal, da si je malenkost poškodoval koleno. Prišli smo ga pogledat in ugotovili, da koleno ni bilo le malo poškodovano, temveč mu je izstopil kolenski sklep.
Bizarnih primerov, zaradi katerih vas ljudje kličejo, vam verjetno ne manjka?
Zmeraj več jih je. Poleg tega je v porastu tudi reševanje živali, do katerih se ljudje ne znajo vesti odgovorno. Tako kot ljudje tudi psi ne morejo iti v hribe v najhujši vročini. Ker jih lastniki nimajo privezanih, zaidejo in se ne znajo vrniti, ali pa jih ugrizne kača.
Opažam, da si ljudje zadajo previsoke cilje. Vsi bi želeli izkoristiti dopust in lepo vreme, nakar jih presenetijo nevihte ali pa niso kos zahtevnosti ture. Čeprav naš planinski svet v Evropi ne velja za najvišjega, je izjemno zahteven.
To dobro nakazuje primer poti na Kamniško sedlo, ki je sicer dobro markirana in označena kot nezahtevna. A ljudje pozabljajo, da se do koče tri ure hodi v klanec, kar je posebej v poletni vročini velik zalogaj. Tam je veliko kamenja, zato je pomembna tudi ustrezna obutev in nekaj motoričnih spretnosti, ki pa jih marsikomu primanjkuje.
Slovenci imamo znanje o hribih skorajda v krvi, saj jih obiskujemo od malih nog, pri tujcih, ki ne prihajajo iz Alpskega sveta, je drugače.
Slovensko turistično organizacijo smo večkrat opozorili, naj pri oglaševanju Slovenije kot turistične destinacije ne uporablja besede 'hiking', ki v angleško govorečem svetu pomeni hojo po lažjih poteh. Pri nas gre za gorsko izkušnjo – zahtevnost se začne že pri nižjih višinah.
Zanimivo je, da 40 % nesreč beležimo na Veliki planini. Do vrha se ljudje pripeljejo z gondolo, po možnosti nimajo ustrezne obutve in oblačil. Vreme se na vrhu hitro spremeni, saj se planina nahaja na 1600 metrih nadmorske višine, kjer zapade tudi sneg. Določeni posamezniki si kljub opozorilom še vedno pomagajo z GPS navigacijo, ji slepo zaupajo in zaidejo.
Človeška neumnost je včasih žal brezmejna. Povsem razumem, da se ti določene stvari zgodijo po nesreči, da pa nekatere neumnosti zavestno narediš, ne bom nikoli mogel razumeti. Namenoma sem s svojimi besedami včasih oster, saj želim preprečiti morebitne nesreče.
Kako sami dojemate popularizacijo slovenskega hribovja?
Globalno gledano je Alpski svet izjemno obiskan, ta trend počasi prihaja tudi k nam. Končno se je začelo premikati na področju parkirišč in zapornic, a menim, da je treba določene stvari še bolje urediti. Prav tako sem zagovornik uvedbo kvote za obisk najbolj obiskanih destinacij. Govorimo namreč o izjemno občutljivem ekosistemu, kjer uspevajo redke rastline in prebivajo živali, ki so posebej v zimskem času podvržene raznim boleznim in poškodbam.
Najprej je obisk treba razpršiti. Dejstvo je, da smo z željo po povečanju turizma žrtvovali določena območja, kot sta Velika planina in Triglav. Vseeno pa lahko v bodoče poiščemo rešitev, s katero bi v dolini omejili obseg pločevine.
V tujini so te stvari že dobro urejene, pri nas žal še nekoliko pešajo. Ko pa se že lotijo reševanja problematike, to storijo na bizaren način. Izpostavim lahko Dolino Vrat, kjer so pretiravali, kar na koncu škodi tudi turizmu. Bolje so se omejevanja prometa lotili v Bohinju, kjer so za parkiranje ob jezeru močno dvignili parkirnino, obenem pa ponudili možnost parkiranja na začetku kraja in uporabo javnega prevoza.
Delovati je treba za širšo skupnost. V nekaterih krajih v tujini so v času sezone turistom prepovedali vstop. Tega bo vedno več, tudi Slovenija bi zaradi svoje majhnosti morala postati butična destinacija. Ne bi se smelo dogajati, da turist za obisk Velike planine plača 10 evrov za gondolo, pojé joto in se vrne v dolino. V tujini bi za isto storitev moral odšteti minimalno 100 evrov. To bi se kasneje povrnilo lokalnemu prebivalstvu. Pri nas pa v večini primerov največ plačuje ravno lokalna skupnost, ki bi morala imeti največ bonitet.
Torej ste naklonjeni ideji, da bi za obisk določenih destinacij, kot je denimo Triglav, morali uvesti določene omejitve oz. vstopnino?
Strinjam se, da bi za obisk Triglava potrebovali določene omejitve, kar je že dobro rešeno na Tri Cinu, Mont Blancu in Matterhornu, kjer je obisk nujen v spremstvu gorskega vodnika.
Se sicer med obiskom gora še lahko popolnoma sprostite in odmislite nepravilnosti, ki jih počnejo ostali obiskovalci?
To je moja največja težava, zato se izogibam obljudenih destinacij in raje obiščem tiste, kjer ni veliko ljudi (smeh). Preveč stvari opazim; včasih namenoma pogledam stran, včasih pa je to težje storiti in vseeno kaj rečem.
Kako se nagovorjeni običajno odzovejo?
V večini primerov se ljudje odzovejo na način, češda oni pa že vedo in res ne potrebujejo napotkov.
Kako pogosto morate posredovati in reševati svoje sodelavce?
Alpinističnih nesreč oz. nesreč strokovnih kadrov je gledano na statistike zelo malo. To nakazuje na to, da usposobljenost in izobraževanje delujeta. Žal pa se vsako leto še vedno zgodi, da moramo naše sodelavce alpiniste iz tujine pripeljati smrtno ponesrečene ali hudo poškodovane. Mimo tega ne gre, saj je alpinizem že v osnovi tvegana dejavnost.
Zagotovo. Na začetku kariere sem gore dojemal kot poligon za dokazovanje, danes jih vidim kot mesto, kjer si lahko napolnim energijo in umirim misli. Predstavljajo mi določeno intimo.
Pa je intima v slovenskih gorah še možna, ali so postale kot železniška postaja, kjer se vsakodnevno zvrsti precejšnje število ljudi?
Na srečo se še vedno najdejo kotički, kjer lahko posamezniki v miru uživamo v naravi.
Izkušenost ni nič druega kot to, da se posameznik zna ustaviti in ne nadaljevati poti, ko predvidi večjo nevarnost. Pri reševalcih ne sme biti podcenjevanja. V nasprotnem primeru se ne vrnemo v dolino. Neizkušeni pohodniki gore pogosto nezavedno podcenjujejo, saj jim primanjkuje znanja in izkušenj. Tudi mene je danes bistveno bolj strah hoditi v gore, kot ko sem bil mlajši, saj se zavedam, kaj vse se tam lahko zgodi.
Vedno pa se najdejo posamezniki, ki so prepričani, da so 'popili vse znanje tega sveta'. Najpogosteje so to starejši, ki precenjujejo svoje sposobnosti, ali pa tisti, ki so kasneje vstopili v gorski svet in imajo občutek, da morajo kaj nadoknaditi.
dezurni@styria-media.si
Žal so tudi takšni osebki postali gorski reševalci.
Tudi PZS ni več tisto, kar bi morala biti.
še ena misel.. men ni jasno tole. turist (bilo kateri ) lahko nosi s sabo polno konzervo, tist moment ko …