Na videz nasprotujoče si dejstvo je, da leva vlada sprejema ukrepe, ki študente pripeljejo pred parlament, delavce javnega sektorja do stavke in sindikate do referenduma. Vprašanje pa je, kam bi jih šele pripeljala, če bi od teh ukrepov odstopila.

Nalaganje. Pa ne da bi zagovarjali trenutno oblast. Levica si je sama skozi svojih šest epizod pred Janševim mandatom nakopičila dobršno mero statusa-quo, ki ga je gospodarska kriza dobesedno sesula. In ljudje, ki so v prvih šestih epizodah (in še 20 let prej) marljivo delali v katerem izmed podjetij tipa Mura, se danes po pomoč zatekajo k Rdečemu križu. Verjetno večina med njimi pozna samo pot od doma do tovarne, mimo trgovine in nazaj. Reformatorji na oblasti bi si želeli ali pa vsaj upajo, da se bodo ti isti ljudje zdaj sprehodili še mimo zavoda za zaposlovanje, opravili kako poklicno prekvalifikacijo, hm, morda odprli celo s. p. in po novi pokojninski zakonodaji svojo dejavnost podaljšali še za kako leto ali dve. A stvar je preprosta, če si star 30 let. Za 50-letnike pa je lažje, da pot od doma do tovarne zamenjajo s tisto do Rdečega križa.

Toda s slovesom Preventa, IUV, Mure in še koga ne bodo izginili vsi, ki jim bo edina rešitev pot na Rdeči križ. Male Mure se skrivajo v občinskih upravah, številnih zavodih in javnih podjetjih. In če ponovimo: vprašanje je, ali bo vlada v svoji sedmi epizodi počistila pred svojim pragom ali pa bo podlegla pritiskom.