Statistika. V Sloveniji je lani samomor naredilo 448 ljudi. Predvsem narašča število samomorov med mladimi (starostna skupina od 14 do 19 let), kjer smo nad evropskim povprečjem. Za samomor se pogosteje odločajo moški kot ženske.

Zgodba o upanju. Tako kot so različni razlogi, se ljudje s težavami odločijo tudi za drugačen pristop k poslednjemu dejanju. A nedvomno drži, da se večina za to odloči po tem, ko dlje časa izgubljajo boj s težavami in tonejo v depresijo. Problem je, da hočemo biti popolni, ob tem pravi naša sogovornica Renata Ažman.

Renata je ena izmed mnogih, ki se bori z depresijo – a jo počasi premaguje. Morda bo njena zgodba in dejstvo, da je pripravljena javno govoriti o svoji bolezni, spodbuda tudi drugim, ki trenutno ne vidijo izhoda iz položaja, v katerem so se znašli.

"Ves čas sem verjela v luč na koncu predora"
"Zbolela sem leta 1992, kmalu po diplomi in na začetku obetajoče novinarske kariere. Začarani krog depresij in manij, bogato prepletenih z blodnjami in halucinacijami se ni nehal vse dotlej, dokler se nisem odločila, da bom svoje zdravje in svoje življenje vzela v svoje roke in zanj tudi prevzela odgovornost. Začela sem urejati stvari v svoji glavi, spreminjala vzorce, celila rane in ves čas neomajno verjela v luč na koncu predora, zagledala pa sem jo šele pred kratkim," pogovor začne Renata, ki so ji zdravniki postavili diagnozo manična depresija in shizoafektivne motnje.

Še vedno včasih v kosti zleze znani strah
Po 18 letih boja z depresijo je hvaležna vsem, ki so ji stali ob strani. Kot pravi, boj počasi, a zanesljivo dobiva. "Mislim, da je k temu dejstvu bistveno pripomoglo moje intenzivno ukvarjanje s terapevtskim pisanjem, pogovori s prijatelji in strokovnjaki, ustrezna zdravila in optimizem. Depresijo se da premagati za zmeraj, posebej lažje oblike. Jaz je še nisem, še vedno jemljem antidepresive in še vedno mi včasih za kakšen dan v kosti zleze tisti znani strah. A vedno hitro mine."

Sram nas je priznati, da nismo popolni
Zgoraj omenjena statistika priča, da je samomorov pri nas veliko, čeprav se statistika v zadnjih letih popravlja. "Slovenke in Slovence je strah javno priznati, da imajo težave, ker jih je strah, kaj bodo rekli ljudje. Hočejo biti popolni. Pa bi bilo vsem precej lažje, če bi se o vsem odkrito pogovarjali med sabo, saj imamo vendar vsi težave."

Nikoli ne obupajte!
Renatino sporočilo za vse, ki so na robu in razmišljajo o samomoru, je: "Predvsem nikoli ne smete obupati, saj so akutna stanja prehodna in vedno minejo. Ne zapirajte se med štiri stene, pogovarjajte se o svojih težavah. In pojdite v naravo, to pomaga. Predvsem pa je depresija znak, da se je treba posvetiti delu na sebi, kakor pač komu ustreza."