Se spomnite, kako sta Pivovarna Laško in politično-gospodarska sprega, ki je delovala z njimi v navezi, v imenu nacionalnega interesa dosegli, da je belgijski Interbrew ostal pred vrati Pivovarne Union? Kako se je zgodba nadaljevala, je znano. Boško Šrot, general pivovarske vojne, je na nacionalni interes hitro pozabil in krilatico s pomočjo prijateljev iz politike in gospodarstva izkoristil za lastno okoriščanje. Menedžerski prevzem pivovarne bi mu morda celo uspel, če ne bi udarila kriza. Posledice: Šrot je z izčrpavanjem Laščane spravil na kolena. Pa ne le njih, tudi Radensko, Fructal in nekatere medije. Podobni sagi smo bili priča v NLB; tudi tu so se opekli Belgijci. Vladni možje so banki KBC pred dobrim desetletjem obljubili, da ji bodo nekoč odstopili večino v naši največji banki, a je poznejše politične garniture niso spustile iz krempljev. Razlogi za odhod Belgijcev so sicer kompleksnejši, a je k temu gotovo pripomogla tudi slovenska nestrpnost do tujih vlagateljev.

Prodajte. Danes v vladnih vrstah govorijo, da bodo javne finance krpali tudi s privatizacijo nekaterih državnih podjetij. Pravzaprav me preseneča, da jim tuji vlagatelji sploh verjamejo. In čeprav je vrednost teh podjetij le senca tiste izpred petih let, jih je treba prodati. Čim več! Ne le zaradi krpanja proračunske luknje, ampak zato, da se prepreči vmešavanje vsakokratne oblasti v njihovo poslovanje. Družinska srebrnina? Pa kaj še! Pomislite samo na milijarde, ki smo jih morali davkoplačevalci zmetati v NLB, ker je banka kredite delila po politični liniji.