“Prispevek, ki ga lahko organizirana in živeča Evropa doprinese civilizaciji, je nujen za vzdrževanje miroljubnih odnosov. Evropa ne bo nastala naenkrat ali v skladu z enotnim načrtom. Gradila se bo s konkretnimi dosežki, ki bodo najprej oblikovali dejansko solidarnost.” To so le nekatere misli iz deklaracije, ki jo je Robert Schuman, eden od očetov evropske ideje, predstavil v deklaraciji leta 1950. S ponosom in navdušenjem smo leta 2004 vstopali v evropsko družino, z veliko zavzetostjo in pregovorno organizacijsko perfekcijo smo predsedovali Svetu Evropske unije (EU) v prvi polovici leta 2008. Evropski komisar Janez Potočnik spada med najbolj priljubljene politike. Evropski poslanci so (z izjemo afere Zoran Thaler) v očeh ljudi nekaj več kot tisti, ki sedijo na Šubičevi ulici. In kaj je od modro-rumenega prestiža ostalo danes?

S celofanom lepih besed, kot so spodbujanje rasti, delovna mesta, vzdržnost in stabilizacija financ, ovito brezno gospodarske krize, zaradi katere države bolj kot kadarkoli čutijo načeto suverenost, čeprav so tej zavestno deloma odpovedale že mnogo prej. Ciprčani se so za las izognili davku, ki bi kar povprek zadel tudi tiste z najnižjimi prihranki v bankah. Po dogovoru z zloglasno trojko zaradi zaprtih bank niso mogli do denarja. V govorici celofana pa: ciprski bančni sektor je bil za obseg tamkajšnjega gospodarstva prevelik. Res? Smo to ugotovili včeraj? Je bil lani občutno manjši? Zakaj smo mu že govorili davčna oaza? Podobno je stanje duha pri nas. Denarja je premalo, zavrnitev reform je neodgovorna, varčevanje je nuja. Pri tem pa je pred kratkim računsko sodišče ugotovilo, da Slovenija zaradi neurejene zakonodaje na področju vodnih dovoljenj in koncesij ni pobrala za 25 milijonov evrov dajatev. Prek javnih razpisov so leta puhteli milijoni. Državna podjetja so bila neštetokrat oškodovana. Preprečitev vsega tega pač ni bila nuja. Tudi preprečitev ciprske davčne oaze nekoč ni bila nuja. Vse to bomo plačali državljani EU. Tako je Hrvaška, tudi to je Evropa. Pa dobrodošli!